Metode prepričevanja
Mediji, na katere pogosto vplivajo politični ali komercialni interesi, nas redno obveščajo o vsakovrstnih okoljskih nevarnostih. Njihovi viri so večinoma poklicni okoljevarstveniki. Kako lahko potem vemo, katera grožnja je znanstveno utemeljena in katera ne, saj nihče od nas nima časa, da bi vse vire preveril? Dejansko smo kot potrošniki medijskih informacij pri tem v slabem položaju, največ, kar lahko ob novici ali dokumentarini oddaji premišljamo je, ali zveni predstavitev verjetno ali ne.
Na srečo lahko pri ocenjevanju kredibilnosti trditev o okoljskih grožnjah vendarle opazimo indice, ki bi nam morali vzbuditi sum, da trditev ni tako utemeljena, kot nas medijska informacija prepričuje. Predstavljena grožnja bi namreč morala temeljiti na znanstvenih rezultatih: na matematično korektno izpeljanih ter preverljivih teorijah, na ponovljivih poskusih in objektivnih meritvah. In kadar je cilj medijske “informacije” prepričevanje, se avtorji poslužujejo povsem enakih prijemov kot reklamne agencije, ter argumentov, ki na prvi pogled sicer zvenijo prepričljivo, ampak nimajo nikakršne znanstvene teže. Uporaba metod za “upravljanje stikov z javnostmi” sama po sebi ne dokazuje, da osnovna trditev ni resnična, morala pa bi nam vzbuditi sum, da zagovorniki morda nimajo zadostnih znanstvenih dokazov, če se morajo pri “obveščanu javnosti” poslužiti podobnih prijemov kot reklame za pralni prašek.
O propagandnih metodah, ki izkoriščajo posebnosti naše psihologije, je mogoče najti množico odličnih analiz. Osebno bi kot praktični uvod v spoznavanje propagandnih trikov priporočil knjigo psihologa Roberta B. Cialdinija “Vpliv: psihologija prepričevanja” [59], ki z množico konkretnih primerov in razumljivo razlago ključnih psiholoških prijemov opisuje najpomembnejša orodja praktične propagande.
Oglejmo si tukaj le nekaj vrst znanstveno neutemeljenih argumentov, ki se pogosto pojavijo prav v “informacijah” in razpravah o okoljskih problemih.
Monogokrat nas zagovorniki konkretne okoljske nevarnosti, ki zahteva takojšnje ukrepanje, prepričujejo z t.i. argumentom množičnosti: “97% znanstvenikov verjame, da ...” ali “večina znanstvenih člankov ne oporeka, ...” Če se lotimo preverjanja temeljev takih trditev, se presenetljivo pogosto izkaže, da viri, na katere se zagovorniki sklicujejo, bodisi ne trdijo nič tako določenega, ali so njihovi sklepi sploh povsem napačno povzeti. [60] Ampak tudi brez preverjanja virov nam mora v takih primerih uporaba “argumenta množičnosti” vzbuditi sum: znanost namreč ni demokracija, meritve in teorije niso veljavne zato, ker se je tako odločila večina, ali, ker jim večina ne nasprotuje.
Ameriški pisec in avtor mnogih iskrivih domislic Mark Twain je najbolj populariziral izrek, kako bi morali stopnjevati besedo ‘laži’: “Laži, preklete laži, in statistika.” Neutemeljena uporaba argumentov na osnovi (lahko povsem korektno izračunanih) statističnih podatkov je presenetljivo pogost način utemeljevanja znanstveno šibkih trditev, ki poklicnim okoljevarstvenikom dobro služi pri popularizaciji senzacionalistično zasnovanih nevarnosti. In statistična korelacija je pri tem najpogostejše orožje.
Korelacija je le merilo, kako pogosto se dva dogodka pojavljata sočasno. Vendar iz statističnega izračuna, ki kaže na visoko sočasnost, ne moremo sklepati na vzročno odvisnost. Moj profesor za verjetnost in statistiko dr. Rajko Jamnik nam je to ilustriral na svoj, precej staromoden način: “Kadar nosim cilinder, nosim tudi lakaste čevlje. Ampak ne nosim cilindra zaradi lakastih čevljev, niti lakastih čevljev zaradi cilindra.” (Že v mojih študentskih časih je bila ta prilika težko razumljiva, danes je pa še teže: za dr. Jamnika so bili cilinder, lakasti čevlji in frak obvezni sestavni deli oblačila za svečane prilike.) Ker ta del besedila slučajno pišem prav ob Martinovem, naj poskusim znanstveno pravilo, da iz sočasnosti ne sledi vzročna zveza, osvetliti s časom bolj primernimi dogodki. Za Martinovo se mošt spremeni v vino, manj romantično povedano, alkoholno vretje v grozdnem soku proizvede dovolj alkohola, da lahko iz tekočine odstranimo kvasovke in jo shranimo kot stabilno vino. In hkrati ob Martinovem zelo pogosto odpada zadnje listje z listopadnih dreves. Ampak nihče ne bo pomislil, da listje odpada zato, ker se mošt spreminja v vino, niti, da se mošt spreminja v vino zato, ker odpada listje.
