Največji vir in ponor CO2 so torej oceani; vsi plini se v hladnejši vodi bolje raztapljajo (ali počasneje izločajo) kot v toplejši. Zato opažamo majhne razlike med zračno vsebnostjo ogljikovega dioksida poleti in pozimi: ko je na severni (naši) polobli zima, je na južni poletje, tam pa je 70%̌ morske površine, ki toplejša bolj izloča (ali manj absorbira) CO2. Zato se v naši zimi atmosferska koncentracija CO2 dvigne in obratno: ko je pri nas poletje, je nad večino svetovnih morij na južni polobli hladneje, zaradi česar zračna koncentracija CO2 upade.

Majhne vsakoletne variacije zračne vsebnosti CO2 nastajajo zaradi ogrevanja in ohlajanja zgornjih plasti oceanov. V spodnje plasti toplota zelo počasi prodira, saj so oceani zelo globoki – povprečna globina svetovnih morij je 3720 metrov [94]. Zato večji porast ali upad zračne koncentracije CO2 zaostaja za dvigom oziroma padcem temperatur tudi do 1000 let [95], [96], [97]. Dvig zračne koncentracije ogljikovega dioksida, ki smo mu priča predvsem v 20. stoletju, je torej lahko v največji meri posledica ogrevanja pred 800 leti – med srednjeveškim toplim obdobjem!

Seveda bi lahko pomislili, da lahko tudi majhen dodatek CO2 povzroči velike spremembe po ne posebno znanstvenem načelu »slamne bilke, ki zlomi kameli hrbet«. Ampak skozi zgodovino podnebnih sprememb česa takega ni mogoče zaznati, zato bi morali zagovorniki teze o antropogenem ogrevanju predložiti zelo trdne, po možnosti eksperimentalne dokaze, da je prav v 20. stoletju majhen dodatek CO2 povzročil spremembo, kakršne ni še nikoli prej. V pretekli zgodovini Zemlje so namreč vulkani pogosto izbruhali mnogo večje količine CO2, kot jih v 20. stoletju prispeva človeška dejavnost, vendar se je posledično ozračje vedno ohladilo, nikoli ogrelo.