Znanstvene napake IPCC

Teza, da so za ogrevanje ozračja krivi človeški izpusti toplogrednih plinov, temelji na podatku, da je v 20. stoletju atmosferska koncentracija CO2 višja kot kdajkoli prej in da se še strmo dviga daleč nad zgodovinske vrednosti. IPCC utemeljuje takšno gibanje CO2 z dvema viroma podatkov. Za čas po letu 1956 so vir neposredne zračne meritve observatorija Mauana Loa na Havajih z napako pod 0,1%. Za obdobje pred letom 1956 pa podatki temeljijo samo na meritvah CO2 iz ledeniških vrtin na Antarktiki, in ti so zelo sporni.

Merjenje pretekle koncentracije CO2 v ledeniških vrtinah temelji na predpostavki, da predstavljajo v ledu ujeti mehurčki zraka »konzervirane« vzorce atmosfere. A znanstveniki opozarjajo, da zrak v ledenih mehurčkih ni izoliran kot v laboratorijski bučki: skozi ledenik namreč pronica voda, v kateri se ogljikov dioksid dobro topi, zato je vsebnost vse bolj enakomerna, čim globlje merimo.

Kljub temu da se IPCC za podatke o CO2 pred letom 1956 zanaša samo na ledeniške vrtine, obstajajo tudi starejše zračne meritve – in te močno odstopajo od ledeniških podatkov. Na primer, po ledeniških virih naj bi bila leta 1828 atmosferska koncentracija CO2 290 ppmv – sočasna zračna meritev kaže 480 ppmv; za leto 1880 da meritev z Antarktike 290 ppmv – zračna meritev 270; za leta od 1930 do 1950 je iz antarktičnih ledenikov mogoče sklepati o majhni enakomerni rasti od 300 do 310 ppmv – takratne zračne meritve kažejo bistveno večjo variacijo od 330 do 470 ppmv in potem upad na 320 ppmv [84], [85], [86].