Trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2 Celo če sprejmemo, da bodo človeški izpusti CO2 povzročili posledice, kakršne napoveduje IPCC, bi bilo za zmanjšanje predvidene škode (suše, salinacije, upada pridelka ...) najmanj učinkovito vlagati sredstva v omejitve izpustov, ugotavljajo ekonomisti skupine Copenhagen Consensus [435] in Cato Institute [436]. Če bi se že nerazumno odločili, da je treba kljub temu izpuste CO2 zmanjšati, bi najmanj dosegli s sistemom omejitev in trgovanja [437]. Evropski ETS (Emission Trading Scheme) in drugi podobni ukrepi so torej ekonomsko najmanj učinkovite rešitve proti grožnji, ki je znanstveno sploh ni mogoče potrditi. Zakaj potem mnoge vlade, vključno z EU, še naprej vztrajajo pri predvsem komercialnih ukrepih za zmanjšanje domnevno škodljivih izpustov CO2, če ti očitno niso imeli resnega vpliva na sedaj že preteklo ogrevanje ozračja? Zakaj npr. EU z letom 2013 uvaja obvezne dražbe dovoljenj za izpuste, če se ozračje ohlaja? Zakaj celo ZDA, ki Kjotskega protokola niso podpisale, uvajajo ukrepe za omejitev izpustov in v Kongresu dolgo niso povsem zavrgli zakona o trgovanju z dovoljenji (»cap and trade«) [438] – čeprav jim znanstveniki nasprotujejo [439], [440]? Odgovor je: ker so za nekatere že zelo dobičkonosni. Samo v ZDA je trg leta 2008 obrnil preko 100 milijard USD, v letu dobrih 130 milijard USD [441]. Kako zelo nestabilen je evropski trg karbonskih kreditev, je pokazal škandal marca 2010, ko je Madžarska priznala, da je izkoristila luknjo v zakonodaji in na evropskem trgu (EU ETS - Emission Trading Scheme) prodala za 2 milijona EUR dovoljenj CER (Certified Emission Reduction) [442], ki jih izdajajo Združeni narodi na osnovi Kjotskega protokola (CER dejansko podvajajo evropska dovoljenja za izpuste in naj bi ne bili namenjeni prodaji). V obsegu trgovanja s karbonskimi krediti 2 milijona EUR ne predstavlja omembe vrednega deleža, toda strah, da bi bil lahko celoten trg okužen s takimi »podvojenimi« dovoljenji, je ceno še v istem dnevu zrušil z 12 na 1 EUR/tono, še preden so uspela vodstva borz ustaviti trgovanje [443], [444]. Bolj ali manj goljufive oblike trgovanja se nadaljujejo. Kljub izraženim namerma EU, da bi goljufije z EUA ustavila [445], so nove primere odkrili v Franciji [446], Veliki Britaniji [447], Belgiji [448], ... Da je trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2 kot narejeno za goljufijo, je jedrnato ilustriral novozelandski energetski ekspert Bryan Leyland: “Če bi bil finančni svetovalec mafije, bi jim predlagal, naj se vključijo v trgovanje z dovoljenji.” [449] Cena EUA (European Union Allowance, evropski karbonski kredit) se sicer giblje med 7 in 10 EUR za tono [450] (v ZDA je trgovanja konec) in naj bi po mnenju tržnih optimistov v perspektivi (to je v pobožnih željah) pa največ 30 EUR/tono.

Trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2

Celo če sprejmemo, da bodo človeški izpusti CO2 povzročili posledice, kakršne napoveduje IPCC, bi bilo za zmanjšanje predvidene škode (suše, salinacije, upada pridelka ...) najmanj učinkovito vlagati sredstva v omejitve izpustov, ugotavljajo ekonomisti skupine Copenhagen Consensus [435] in Cato Institute [436]. Če bi se že nerazumno odločili, da je treba kljub temu izpuste CO2 zmanjšati, bi najmanj dosegli s sistemom omejitev in trgovanja [437]. Evropski ETS (Emission Trading Scheme) in drugi podobni ukrepi so torej ekonomsko najmanj učinkovite rešitve proti grožnji, ki je znanstveno sploh ni mogoče potrditi.

Zakaj potem mnoge vlade, vključno z EU, še naprej vztrajajo pri predvsem komercialnih ukrepih za zmanjšanje domnevno škodljivih izpustov CO2, če ti očitno niso imeli resnega vpliva na sedaj že preteklo ogrevanje ozračja? Zakaj npr. EU z letom 2013 uvaja obvezne dražbe dovoljenj za izpuste, če se ozračje ohlaja? Zakaj celo ZDA, ki Kjotskega protokola niso podpisale, uvajajo ukrepe za omejitev izpustov in v Kongresu dolgo niso povsem zavrgli zakona o trgovanju z dovoljenji (»cap and trade«) [438] – čeprav jim znanstveniki nasprotujejo [439], [440]?

Odgovor je: ker so za nekatere že zelo dobičkonosni. Samo v ZDA je trg leta 2008 obrnil preko 100 milijard USD, v letu dobrih 130 milijard USD [441].

Kako zelo nestabilen je evropski trg karbonskih kreditev, je pokazal škandal marca 2010, ko je Madžarska priznala, da je izkoristila luknjo v zakonodaji in na evropskem trgu (EU ETS - Emission Trading Scheme) prodala za 2 milijona EUR dovoljenj CER (Certified Emission Reduction) [442], ki jih izdajajo Združeni narodi na osnovi Kjotskega protokola (CER dejansko podvajajo evropska dovoljenja za izpuste in naj bi ne bili namenjeni prodaji). V obsegu trgovanja s karbonskimi krediti 2 milijona EUR ne predstavlja omembe vrednega deleža, toda strah, da bi bil lahko celoten trg okužen s takimi »podvojenimi« dovoljenji, je ceno še v istem dnevu zrušil z 12 na 1 EUR/tono, še preden so uspela vodstva borz ustaviti trgovanje [443], [444].

Bolj ali manj goljufive oblike trgovanja se nadaljujejo. Kljub izraženim namerma EU, da bi goljufije z EUA ustavila [445], so nove primere odkrili v Franciji [446], Veliki Britaniji [447], Belgiji [448], ...

Da je trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2 kot narejeno za goljufijo, je jedrnato ilustriral novozelandski energetski ekspert Bryan Leyland: “Če bi bil finančni svetovalec mafije, bi jim predlagal, naj se vključijo v trgovanje z dovoljenji.” [449]

Cena EUA (European Union Allowance, evropski karbonski kredit) se sicer giblje med 7 in 10 EUR za tono [450] (v ZDA je trgovanja konec) in naj bi po mnenju tržnih optimistov v perspektivi (to je v pobožnih željah) pa največ 30 EUR/tono.