Srednjeročne spremembe:
sončne pege in ciklične variacije v sevanju Sonca
Zvezo med številom sončnih peg in toplimi oz. hladnimi leti naj bi prvi zaznali že Maji [229]. Zgodovina sončnih peg nam je dobro znana prav zato, ker astronomi že vsaj 600 let napovedujejo dobre oz. slabe letine (topla oz. hladna poletja) na osnovi števila peg na Soncu in so jih zato vestno beležili. Prvi znanstveni članek, ki povezuje sončne pege s podnebjem, je že leta 1801 napisal angleški astronom William Herschel: opazil je, da so v letih z velikim številom peg (topla poletja) cene žita nižje in obratno [230].
Sodobno teorijo o vplivu sončnih peg na naše podnebje je oblikoval danski znanstvenik Henrik Svensmark [231].
Ozračje Zemlje iz vesolja stalno obstreljujejo visokoenergetski delci, t. i. kozmično sevanje. Ko ti delci priletijo globlje v ozračje, lahko na višini 10 km povzročijo kondenzacijske sledi – pojav je dobro znan vsem študentom fizike, saj je eden najstarejših instrumentov za opazovanje poti subatomskih delcev prav Wilsonova ali meglenična komora [232], ki deluje po načelu kondenzacije ob poti nabitih delcev. Mikroskopske kapljice, ki nastajajo ob poti visokoenergetskih delcev, tvorijo kondenzacijska jedra in ob primerni vlažnosti povzročijo nastanek oblakov. Oblaki zelo učinkovito odbijajo sončno svetlobo, zato več oblakov pomeni hladnješe vreme.
Toda sončni veter, tok plazme s Sonca, kozmične delce odpihuje proč od sončnega sistema. Sončne pege so veliki viharji, ki tvorijo odprtine v najvišjem delu sončne atmosfere in zato odprejo pot za večji dotok plazme iz notranjosti. Ob velikem številu sončnih peg je zato sončni veter močnejši, odpihne večji delež kozmičnega sevanja, zato ga manj prodre v naše ozračje, povzroči manj oblakov, ki zato odbijejo manj sončne svetlobe – in vreme je relativno toplejše. Ter obratno: kadar je peg malo, je sončni veter šibkejši, odpihne manj kozmičnega sevanja, zato ga več prodre v ozračje, povzroči več oblakov, ki zato odbijejo več sončne svetlobe – in vreme je relativno hladnejše [233].
Zemljo ogreva samo Sonce in oblaki v povprečju odbijejo 77 W/m2, kar je skoraj petdesetkrat več kot 1,6 W/m2, ki jih močno pristranski modeli IPCC pripisujejo ogrevalnemu učinku človeških izpustov CO2 [234].
Zvezo potrjuje tudi dolgoročna zgodovina temperaturnih sprememb: hladna obdobja sovpadajo z relativno večjim tokom kozmičnega sevanja in obratno [235], [236], [237], [238].
Teorija se sklada s sodobnimi meritvami temperaturnih sprememb po višinskem preseku: zaradi večje osončenosti se je ozračje ogrelo predvsem na površini, na višini 10 km pa se je zaradi manj oblakov dejansko ohladilo.
