In realnost
Začeli smo s trditvami poklicnih okoljevarstvenikov, da letno izumre od 10.000 do več 100.000 živalskih in rastlinskih vrst. Analiza uradnih podatkov o izumrtjih nam je pokazala, da številka ne more biti več kot 248 na leto; kritike metodologije IUCN dajo sumiti, da je še to najbrž precej preveč. Dejansko je mogoče za obdobje 2000 - 2010 v arhivih IUCN najti le 10 vrst sesalcev, ptičev in dvoživk, za katere je bilo metodološko ugotovljeno, da so v tem času izumrli (a lahko so tudi pred letom 2000) [211]:
¯
1.pirenejski kozorog (Capra pyrenaica pyrenaica); leto, ko je bilo izumrtje ugotovljeno: 2000
2.havajska vrana (Corvus hawaiiensis); 2004
3.kama'o (Myadestes myadestinus) (vrsta havajskega drozga); 2004
4.po'o-uli (Melamposops phaeosoma); 2004
5.Spixov makak (Cyanopsitta spixii); izumrl v divjini 2004 (precej primerkov še živi v ujetništvu)
6.zahodnoafriški črni nosorog (Diceros bicornis longipes); 2006
7.kitajski jezerski delfin (Lipotes vexillifer); 2006
8.Holdridgova krastača (Incilius holdridgei); 2007
9.krastača Craugastor escoces; 2007
10.zlata krastača (Incilius periglenes); 2007
Zato je razumljiva zadrega poklicnih okoljevarstvenikov, ki zagovarjajo skrajne številke izumiranja - kadar jih kdo vpraša, naj navedejo vsaj eno vrsto, ki je izumrla letos. Saj je neizogibno, da bomo nekatera izumrtja, ki so se pripetila v prvem desetletju 21. stoletja, odkrili šele čez leta - ampak, ali lahko res racionalno pričakujemo, da jih bo od 100.000 do več milijonov, če jih za preteklih 500 let nismo našli niti 1000?
Vendar nastajajo vedno novi članki, ki napovedujejo “katastrofalno” izumiranje vrst zaradi človeške dejavnosti, in mediji jih radi povzamejo.
Na primer, v reviji Nature marca 2011 objavljen članek z naslovom “Ali se že dogaja šesto množično izumrtje na Zemlji?” [222], ki predstavlja eno najbolj odzivnih “napovedi katastrofe” v zadnjem času. Da bo laže razumeti, s čim nam avtorji grozijo, si najprej oglejmo kratko preglednico preteklih petih množičnih izumrtij.
