Posledice - kakor za koga
Generalna prepoved uporabe belega azbesta seveda pomeni neizogibno podražitev cevi za vodovod in kanalizacijo. V revnejših okoljih, kjer so si še cenene azbestnocementne cevi težko privoščili, bo to neizogibno povzročilo manj urejanja kanalizacije in vodovodov. Vse več ljudi bo torej živelo ob odprtih kanalih in pilo okuženo vodo iz primitivnih vodnjakov - kar so najpogostejši viri tifusa [187] [188], kolere [189] [190] in okužb z E. coli [191]. S tifusom se letno okuži 21 milijonov ljudi in 200.000 jih umre; med okuženimi je smrtnost 12-30% [192]. S kolero se letno okuži 3-5 milijonov ljudi,100.000–120.000 jih umre [193]. Izbruhi okužb z nevarnimi oblikami E. coli - predvsem z različico O157:H7 - so občasni, smrtnost je 3-5% [194].
Ampak prepoved belega azbesta škodi samo revnim. V bogatih državah - na primer, v EU, ki je najbolj pod vplivom poklicnih okoljevarstvenikov - je spodbudila, recimo, razcvet ekonomske dejavnosti. Lep primer je sedež Evropske Komisije, palača Berlaymont v Bruslju.
Berlaymont so pričeli graditi leta 1963. Do leta 1975 je bila stavba (grajena po fazah) dokončana in birokracija Evropske Komisije jo je v celoti zasedla. Že v 1980tih letih so se pojavili prvi predlogi, da je stavba zastarela in da bi jo bilo treba obnoviti, vendar za tak projekt ni bilo mogoče zagotoviti sredstev.
A potem so leta 1990 v stavbi “nenadno” odkrili nevarni azbest! Odkritje seveda ni bilo nič presenetljivega (ali, vsaj ne bi smelo biti): stavba je bila zgrajena po najvišjih varnostnih standardih, zato so bile vgrajene azbestnocementne protipožarne pregrade, kar je bilo tudi jasno vpisano na na vseh načrtih. Ampak, v začetku 1990tih let je poklicnim okoljevarstvenikom že dodobra uspela kriminalizacija belega azbesta. “Ogroženi” evrokrati so zagrozili s stavko, takoj jim je bilo treba najeti nove pisarne, kjer bodo lahko “varno” opravljali svoje delo. In seveda, palačo Berlaymont je bilo treba nemudoma “sanirati”.
Odstranjevanje “nevarnih” azbestnocementnih plošč in rekonstrukcija zgradbe so trajali 14 let. Evropska Komisija je stavbo spet prevzela 1. julija 2004. Rekonstrukcija je stala 824 millijonov €, v to niso všteti stroški najema nadomestnih prostorov. Če vemo, da obsega palača Berlaymont 240.500 m², lahko izračunamo, da je rekonstrukcija stala 3426 € na kvadratni meter! [195]
