In potem še politika
Podnebnega vrha v Kopenhagnu (COP15) decembra 2009 se je še udeležila vrsta vodilnih politikov, vključno z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Leta 2010 je bila V Cancunu (COP16) že mnogo bolj skromna zasedba: npr. ZDA je zastopal Todd Stern, januarja 2009 imenovani posebni pogajalec za podnebna vprašanja.
Seveda so udeleženci COP16 končne sklepe opevali kot zgodovinske [374], a rezultati so bili dejansko skladni z udeležbo. Delegati so se strinjali, da bodo pogajanja o novem podnebnem sporazumu nadaljevali [375]. Dogovorili so se tudi, da naj bi vzpostavili t.i. Zeleni sklad za pomoč državam v razvoju - kar je bil dejansko isti Zeleni sklad, za katerega so se dogovorili že v Kopenhagnu, in prav tako brez kakršnihkoli obveznosti. [376] Dejansko najpomembnejša posledica dogajanj v Cancunu je ostala nekoliko v ozadju: COP16 je namreč pomenil nepreklicni konec upanj, da bi lahko na kakršenkoli način podaljšali veljavnost Kyotskega sporazuma. Prva je tako možnost eksplicitno zavrnila Japonska [377]. ZDA, Kitajska, Rusija, Kanada in še mnoge druge države so sicer bolj diplomatsko govorile o novem krogu pogajanj za dosego novega podnebnega sporazuma - a podaljšanje Kyotskega tudi zanje ni več prišlo v poštev.
Ali je mogoče na podnebnem vrhu doseči še manj, izglasovati še bolj prazen dokument o končnih sklepih? Seveda je mogoče: na COP17, 28. novembra do 9. decembra v Durbanu, Južna Afrika.
Če si skušamo nekako pojasniti agresivno “nizko-ogljično” politiko EU, lahko ugibamo, da (kljub dokazom, da človeški izpusti CO2 ne povzročajo nič omembe vrednega) evropsko vztrajanje pri vsakovrstnih ukrepih za zmanjšanje izpustov ni povsem noro - je samo visoko tvegano. Predpostavlja namreč, da bo EU uspela prepričati svet v podobne ukrepe. Če bi ji to uspelo, bi imela v globalni nizko-ogljični družbi ekonomsko prednost: ker bi prva znižala izpuste, bi lahko potem drugim državam prodajala tehnologijo, višek dovoljenj za izpuste CO2, itd. Ampak, če prepričevanje ne uspe - kot se je dokončno in nepreklicno izkazalo na COP16 v Cancunu - potem si je le EU obesila za vrat mlinski kamen v obliki raznovrstnih davkov ter stimulacij za doseganje nizko-ogljične družbe; v svetu, v katerem druge države sicer retorično obsojajo CO2, ampak proti izpustom ne naredijo ničesar, kar bi prizadelo njihovo lastno konkurenčnost, ostane le EU gospodarsko obremenjena s stroški “nizko-ogljičnega” poslovanja, ki jih drugi nimajo, in zato še manj konkurenčna. In - če ne prej - je v letu 2011 moralo postati jasno, da je pri “zniževanju ogljika” EU ostala sama.
Da bi se EU morda vendarle lahko počasi spametovala, je nakazal sestanek okoljskih ministrov EU 10. oktobra 2011 v Luxembourgu: prvič v nizko-ogljični zgodovini EU je nek uradni organ skupnosti sklenil, da ne bo več podpiral podaljšanja Kyotskega sporazuma za vsako ceno. “Okoljski ministri EU - ki je odgovorna le za 11% svetovnih izpustov CO2 - so sklenili, da se bodo zavezali novemu obdobju Kyotskega sporazuma le pod pogojem, da se pridružijo tudi države, ki so krive za ostanek [izpustov]”. Zapleteno besedilo sklepov sicer omogoča raznovrstne razlage, kaj bi EU razumela kot (zadostno) zavezo “držav, ki so krive za ostanek [izpustov]” [378], a vseeno predstavlja prvi dokument EU, ki previdno nakazuje, kar bi moralo biti očitno: tudi, če bi človeški izpusti CO2 zares povzročali nevarno ogrevanje, se ne bo nič spremenilo, če jih bo zmanjšala samo EU - le EU bo ekonomsko še na slabšem.
