Kratkoročne spremembe: izbruhi ognjenikov

Kratkotrajne ohladitve lahko povzročijo vulkani, ki v ozračje izbruhajo velike količine prahu in žvepla, kar odbije več sončne svetlobe. Kolikšen je vpliv vulkanskega izbruha na podnebje, je odvisno od vrste vulkana (kje je, kaj in kam bruha) ter količine izvrženega materiala, torej eksplozivnosti erupcije.

Eksplozivnost vulkanskega izbruha vrednotimo z indeksom VEI (volcanic explosivity index), ki pove, koliko materiala je erupcija izvrgla (in ne kakšnega). Najnižja vrednost VEI 0 označuje izbruhe, ki izvržejo do 10.000 m3 materiala, to je 0,00001 km3. Za enoto višja vrednost VEI označuje desetkrat večjo količino izbruhanega materiala.

Mauna Loa na Havajih, ki je delujoč, odkar vemo zanj, je v izbruhu od 25. marca do 15. aprila 1984 kot tudi v vseh prej znanih erupcijah dosegel največ VEI 0 [246].

Islandski Eyjafjallajökull, ki nam je zaprl evropski zračni prostor, je v izbruhu od 20. marca do 7. aprila 2010 dosegel največ VEI 1 [247]; tudi, če bi Eyjafjallajökull deloval več kot eno leto (kot se je že zgodilo v letih 1821−1823), ne bi presegel VEI 3.

V znani zgodovini je bil najbolj glasen izbruh vulkana Krakatoa v ožini Sunda med Javo in Sumatro v Indoneziji, 26.–27. avgusta 1883. V kaldero (»kotel« pod vulkanom) je namreč vdrla morska voda, ki se je v stiku z vročo lavo skoraj v trenutku uparila in tako bistveno prispevala k eksploziji moči 200 megaton, torej 13.000-krat močnejši kot atomska bomba nad Hirošimo. Grmenje je bilo mogoče slišati celo na 3000 km oddaljenem otoku Mauritius, cunami je povsem uničil 165 vasi ali mest, jih močno poškodoval še 132 in po uradnih podatkih je umrlo 36.417 ljudi. Kljub temu je izbruh glede na izvrženi material dosegel »le« VEI 6 [248]. Vulkanski otoček je v izbruhu povsem izginil, a kaldera je pričela ponovno rasti in danes je nad morsko gladino nov otok: poimenovali so ga Anak Krakatoa (Sin Krakatoe), dosega že premer 2 km in se dviga do višine 300 m – ter se viša za 5 m na leto.

Še nekoliko močneje, čeprav še vedno v okviru VEI 6, je leta 1912 izbruhnil vulkan Novarupta na Aljaski, ki po sami količini izvrženega materiala velja za najmočnejši izbruh 20. stoletja. Vendar zaradi narave materiala, ki sta ga izvrgla, in smeri izbruhov niti Krakatoa niti Novarupta nista povzročila tolikšnih podnebnih sprememb kot Pinatubo na otoku Luzon (Filipini) junija 1991, ki prav tako sodi med VEI 6. Pinatubo je izbruhal 10 km3 magme, 20 milijonov ton žveplovega dioksida (SO2) in velikanske količine prahu [249]. SO2 se je z zračno vlago vezal v drobne kapljice žveplene kisline, zaradi lege vulkana blizu ekvatorja in smeri izbruha se je veliko tega materiala dalj časa zadrževalo v višjih plasteh ozračja in opazno zastrlo dotok sončne svetlobe.

Kot nakazujejo meritve projekta CLOUD, je SO2 v povezavi s tokom kozmičnih delcev še dodatno prispeval k oblikovanju oblakov, ki dobro odbijajo sončno sevanje. Izbruh je povzročil merljivo znižanje globalnih temperatur za 0,5°C [250]. Na srečo se je to zgodilo v obdobju ogrevanja, zato nas ni pretirano motilo – izven tropskega pasu so bile posledice opazne le z instrumenti.Toda glede na našo temo se velja za primerjavo spomniti: trend rasti globalnih temperatur, ki ga IPCC izračuna in na osnovi tega napoveduje katastrofalno ogrevanje, je 0,8°C za celotno stoletje!