»Nizkoogljične« tehnologije

Po oceni finančne skupine HSBC (HSBC Holdings plc, do leta 1990 The Hongkong and Shanghai Banking Corporation) je bilo raznovrstno subvencioniranje »zelenih« tehnologij leta 2009 vredno več kot 94 milijard ameriških dolarjev [476]. Pomembno je, da se zavedamo, da gre pri tem za posredno ali neposredno subvencioniranje dobičkov iz državnega proračuna – kajti nobena od takih »zelenih« dejavnosti ni komercialno samozadostna in ne bi pritegnila interesa vlagateljev, če ne bi dobičkov tako ali drugače zagotavljale države na račun vseh davkoplačevalcev.

Zanimiv primer takega pretakanja denarja v žepe »okoljevarstveno zavednih« si lahko ogledamo kar v Sloveniji. V Uradnem listu RS, št. 37/2009, lahko najdemo Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije [477]. Ta med drugimi oblikami podpore »obnovljivim virom energije« (OVE) določa cene zagotovljenega odkupa električne energije OVE (priloga II). Za površen vtis, kako je mogoče z »nizkoogljičnim« pristopom zaslužiti, si oglejmo primer fotovoltaične proizvodnje.

Država namreč lastniku »mikro« fotovoltaične elektrarne (nazivna moč < 50 kW), ki je »sestavni del ovoja zgradbe oziroma elementov zgradbe« (torej streha, pokrita s fotocelicami), za 15 let zagotavlja odkupno ceno 477,78 EUR za vsak proizveden MWh električne energije (za mikro elektrarne zgrajene leta 2009) – za primerjavo: povprečna cena električne energije za gospodinsjtva je bila leta 2011 gospodinjsko elektriko plačujemo po 110.9 EUR za MWh [478]. (Cenovni podatki so iz leta 2011, v naslednjih letih so se vstopne tarife zniževale. Vedno so izplačila garantirana za 15 let. Kdor se je torej znašel že leta 2011 in postavil svojo “mikro” fotovoltaično elektrarno, ima do leta 2026 zagotovljen odkup po 477,78 EUR za v MWh.)

Komercialno dobavljivi fotovoltaični elementi imajo nazivno moč od 120 do 180 W/m2. V laboratorijih obstajajo tudi taki z nazivno močjo 380 W/m2 vendar jih še ni mogoče kupiti. Č̌e imamo torej na razpolago 100 m2 strehe z naklonom 30° do 45° proti jugu, bi jo lahko pretvorili v »mikro« fotovoltaično elektrarno nazivne moči 12–18 kW. Fotocelice proizvajajo svojo nazivno moč le v idealnih pogojih (opoldne, na ekvatorju, ob absolutno jasnem vremenu). Tudi v Sloveniji bi lahko na nadpovprečno sončnih legah računali na 10- odstotno učinkovitost. Tako bi nam naša streha v 15 letih zagotovljene cene proizvedla od 155.520 do 233.280 kWh električne energije, za kar bi dobili zagotovljenih od 74.304 do 111.456 EUR. Začetna investicija ni majhna, vložiti bi morali od 40.000 do 60.000 EUR [479], a razlika je dovolj velika, da banke že danes reklamirajo ugodna posojila in ponudniki fotovoltaičnih panelov rastejo kot gobe po dežju. Kljub rožnatim izračunom donosnosti [480] bosta seveda najbolj zaslužila banka in prodajalec fotocelic – srečni lastnik male fotovoltaične elektrarne pa bo nosil vsa tveganja.

Bolje bo seveda zaslužilo podjetje, ki ima dostop do ugodnejšega financiranja.