Dolgoročne spremembe: Milankovićevi cikli Os vrtenja Zemlje je nagnjena glede na ravnino poti okoli Sonca, zato imamo poletje in zimo: kadar je severni pol nagnjen proč od Sonca, je pri nas na severni polobli zima in na južni poletje. Vendar nagib Zemljine osi ni vedno enak: v ciklu 41.000 let se spreminja od 22.1 do 24.5 ločne stopinje (trenutno je 23.44 stopinje). Zemlja okoli Sonca ne kroži po natančnem krogu (s Soncem v središču), ampak po elipsi in ta eliptična orbita se vrti okoli Sonca, kar povzroča cikel dolžine 21.000 let med orbito in letnimi časi. Tudi smer vrtenja Zemljine osi se spreminja. Že Babilonci so opazili, da Sonce ob pomladnem enakonočju ne vzhaja vedno v istem ozvezdju zodiaka (zato pojav imenujemo precesija enakonočij): vsakih 2000 let se premakne za en znak, torej dopolni celoten cikel dvanajstih v 24.000 letih. Srbski inženir Milutin Milanković je prvi izračunal, da se enako stanje po vseh treh ciklih ponovi vsakih 100.000 let [226]. Kako to vpliva na osončenost Zemlje? Pomembno se je zavedati, da bo naš planet tem toplejši, čim bolj bo osončena južna polobla, kjer je večina morske površine; ker morja vpijejo ter tudi zadržijo več toplote kot kopno, je njihov prispevek v celotno toplotno bilanco Zemlje pomembnejši. Južna polobla bo bolj osončena, kadar bo os vrtenja Zemlje bolj nagnjena in kadar se bosta premikanje elipse, po kateri Zemlja kroži, ter precesija enakonočij iztekla tako, da bo poletje na južni polobli takrat, ko je Zemlja najbliže Soncu. Zato seveda ni nikakršno presenečenje, da se največje podnebne spremembe dogajajo v razmaku 100.000 let – velike ledene dobe se ponavljajo v t. i. Milankovićevih ciklih. Danes živimo v zelo toplem delu Milankovićevega cikla, v t. i. medglacialnem obdobju: nagib Zemljine osi je skoraj največji, vrhunec poletja na južni polobli nastopi skoraj takrat, ko je Zemlja najbliže Soncu. Ampak medglacialna obdobja trajajo le 10.000 do 12.000 let in večino preostalega cikla je na našem planetu tako hladno, da je severni zmerni pas Evrope, Azije in Amerike – kjer danes živi velika večina človeštva – vse leto pokrit z debelo plastjo ledu. Naša civilizacija se je začela v toplem obdobju v holocenu, ko so naši predniki razvili poljedeljstvo ter živinorejo, to je 7000 let pred našim štetjem. Večino nam primerno toplega obdobja smo torej že »porabili« in čez najkasneje 3000 let bodo ledeniki spet pričeli pokrivati večino naših naselij, ne glede na to, koliko CO2 bomo spustili v ozračje. Znanstveni članki nesporno dokazujejo: v nekaterih prejšnjih medglacialnih obdobjih je bila Zemlja bistveno toplejša, kot je danes, in podnebje prav tako spremenljivo [227], čeprav na njej ni bilo nobene civilizacije, ki bi ozračje destabilizirala z izpusti toplogrednih plinov [228].

Dolgoročne spremembe: Milankovićevi cikli

Os vrtenja Zemlje je nagnjena glede na ravnino poti okoli Sonca, zato imamo poletje in zimo: kadar je severni pol nagnjen proč od Sonca, je pri nas na severni polobli zima in na južni poletje. Vendar nagib Zemljine osi ni vedno enak: v ciklu 41.000 let se spreminja od 22.1 do 24.5 ločne stopinje (trenutno je 23.44 stopinje).

Zemlja okoli Sonca ne kroži po natančnem krogu (s Soncem v središču), ampak po elipsi in ta eliptična orbita se vrti okoli Sonca, kar povzroča cikel dolžine 21.000 let med orbito in letnimi časi.

Tudi smer vrtenja Zemljine osi se spreminja. Že Babilonci so opazili, da Sonce ob pomladnem enakonočju ne vzhaja vedno v istem ozvezdju zodiaka (zato pojav imenujemo precesija enakonočij): vsakih 2000 let se premakne za en znak, torej dopolni celoten cikel dvanajstih v 24.000 letih.

Srbski inženir Milutin Milanković je prvi izračunal, da se enako stanje po vseh treh ciklih ponovi vsakih 100.000 let [226].

Kako to vpliva na osončenost Zemlje?

Pomembno se je zavedati, da bo naš planet tem toplejši, čim bolj bo osončena južna polobla, kjer je večina morske površine; ker morja vpijejo ter tudi zadržijo več toplote kot kopno, je njihov prispevek v celotno toplotno bilanco Zemlje pomembnejši.

Južna polobla bo bolj osončena, kadar bo os vrtenja Zemlje bolj nagnjena in kadar se bosta premikanje elipse, po kateri Zemlja kroži, ter precesija enakonočij iztekla tako, da bo poletje na južni polobli takrat, ko je Zemlja najbliže Soncu.

Zato seveda ni nikakršno presenečenje, da se največje podnebne spremembe dogajajo v razmaku 100.000 let – velike ledene dobe se ponavljajo v t. i. Milankovićevih ciklih.

Danes živimo v zelo toplem delu Milankovićevega cikla, v t. i. medglacialnem obdobju: nagib Zemljine osi je skoraj največji, vrhunec poletja na južni polobli nastopi skoraj takrat, ko je Zemlja najbliže Soncu. Ampak medglacialna obdobja trajajo le 10.000 do 12.000 let in večino preostalega cikla je na našem planetu tako hladno, da je severni zmerni pas Evrope, Azije in Amerike – kjer danes živi velika večina človeštva – vse leto pokrit z debelo plastjo ledu. Naša civilizacija se je začela v toplem obdobju v holocenu, ko so naši predniki razvili poljedeljstvo ter živinorejo, to je 7000 let pred našim štetjem. Večino nam primerno toplega obdobja smo torej že »porabili« in čez najkasneje 3000 let bodo ledeniki spet pričeli pokrivati večino naših naselij, ne glede na to, koliko CO2 bomo spustili v ozračje. Znanstveni članki nesporno dokazujejo: v nekaterih prejšnjih medglacialnih obdobjih je bila Zemlja bistveno toplejša, kot je danes, in podnebje prav tako spremenljivo [227], čeprav na njej ni bilo nobene civilizacije, ki bi ozračje destabilizirala z izpusti toplogrednih plinov [228].

[226] Milankovitch Cycles and Glaciation, University of Indiana

[227] Global warming may be normal at this point in glacial cycle - Happened last time (followed by Glacier UK), say profs; By Lewis Page, The Register, 3rd March 2010

[228] Herbert, T.D., Schuffert, J.D., Andreasen, D., Heusser, L., Lyle, M., Mix, A., Ravelo, A.C., Stott, L.D. and Herguera, J.C. 2001. Collapse of the California Current during glacial maxima linked to climate change on land. Science 293: 71-76.