Mediji z udarnimi novicami

Posebno zanimivo je raziskovati, kolikokrat so se v medijih pojavile takšne ali drugačne novice o katastrofah, tragedijah, neobičajnih dogodkih, ki so poudarjale grožnjo antropogenega ogrevanja, in kako pogosto se je pozneje izkazalo, da je šlo za potvorbo, zavajanje, napačno interpretacijo. Primere tovrstnega senzacionalizma v prid teze o antropogenem ogrevanju opisujemo še drugje, zato tukaj navedimo le nekaj primerov, ki kažejo na povsem propagandističen oglaševalski pristop zagovornikov globalnega ogrevanja.

Leta 2002 je svet obletela senzacionalna novica, da polinezijsko otoško državico Tuvalu ogroža dvig morske gladine zaradi globalnega ogrevanja – vedno več nižje ležečih področij Tuvaluja je ob visokih plimah in vetrovih poplavljenih, vlada že prosi Avstralijo, Novo Zelandijo in druge države, naj sprejmejo njene državljane [147]. A do obalne erozije na Tuvaluju ne prihaja zaradi dviga morske gladine, ampak je posledica izsekavanja mangrovih gozdov ter gradnje na prej zaraščeni obali in celo rudarjenja [148]. Kljub temu da so resnični razlogi za rušenje obale Tuvaluja dobro dokumentirani, se nobeden od medijev, ki je zgodbo objavil, ni nikoli opravičil za napako. Nekateri »tragično zgodbo« Tuvaluja ponavljajo še danes, na primer celo TV Slovenija je 1. junija 2010 ponovno predvajala francosko oddajo OGROŽENI RAJI: TUVALU [149], ki obalno erozijo Tuvaluja po receptu poklicnih okoljevarstvenikov pripisuje »globalnemu ogrevanju«.

Novejši primer senzacionalističnega pretiravanja je otok Talpati (oz. New More Island), ki je bil dolga leta predmet obmejnega spora med Bangladešem in Indijo. Marca 2010 so ugotovili, da je otok izginil, in seveda, krivdo so pripisovali dvigu morske gladine zaradi globalnega ogrevanja [150].

Vendar dolgoročne meritve gladine morja v Bengalskem zalivu kažejo, da se je v 20. stoletju dvigovala v povprečju le za 1 mm na leto, torej si je težko predstavljati, da bi morje otok potopilo. In sam otok je prav tako »nenadno« tudi nastal: med tajfunom leta 1970 je razburkano morje dvignilo nad površino del obsežne sipine iz delte Gangesa in drugih rek, ki se izlivajo v Bengalski zaliv [151]. Kaj ni potem bistveno bolj smiselna razlaga, da so viharji v zimi 2009/2010 peščino pač odnesli, kot so jo leta 1970 nakopičili?

Al Gore in poklicni okoljevarstveniki vedno znova pripovedujejo o tragični usodi belih medvedov, ki morajo zaradi zmanjšanja arktičnega ledu v nedogled iskati ploščo, na katero bi lahko zlezli in si od plavanja odpočili. In kaj lahko bolj seže v srce kot fotografija luknjičaste ter razjedene ledene gore, na kateri obupano čemita dva polarna medveda [152]? Fotografijo bomo še danes našli v množici okoljevarstvenih publikacij, skupaj z razlago, kako globalno ogrevanje ogroža to izjemno živalsko vrsto.