Laži in demokracija: gensko spremenjeni organizmi
Tako se, na primer, vse mednarodne okoljevarstvene organizacije in njihove lokalne izpostave brezrezervno strinjajo: preprečiti in prepovedati je treba vsakovrstno uporabo, kaj šele gojenje vseh oblik gensko spremenjenih organizmov (GSO).
V poglavju o GSO smo že omenili, da dejansko ni nikakršnega dokaza o njihovi škodljivosti za ljudi ali okolje. Omenimo še, da je npr. v ZDA preteklo približno 20 let od uvedbe prve gensko spremenjene kulture: v vsem tem času se ni pripetil niti en sam primer povzročene škode, ki bi dobil sodno potrditev. In to v ZDA, kjer so ljudje praktično obsedeni s pravdanjem, kjer sodišča dodelijo stotine tisoče dolarjev odškodnine posameznikom, ki jim je spodrsnilo na vlažnih stopnicah, in to kljub vidni oznaki “Pozor – spolzka tla!”
Vendar za dobro prehranjene Američane in Evropejce predsodek proti GSO ni posebno škodljiv.
V EU zaposluje pridelava hrana manj kot 6% ljudi (v ZDA okoli 4%), ki z uporabo sodobnih metod prehranijo celotno prebivalstvo in celo ustvarjajo viške. Lahko bi rekli, da bi imela še večja učinkovitost pri pridelavi visoko subvencionirane hrane v EU najprej negativne posledice: pridelek že danes presega povpraševanje v EU (kjer so cene najvišje), in če bi ga še povečali, bi to pomenilo še večje zahteve za subvencije iz že tako preobremenjenih proračunov, ali padec cen ter prihodkov pridelovalcev. In kadar gre kmetom v EU na slabše, s traktorji blokirajo avtoceste, gonijo prašiče skozi prestolnico ali stesejo tovornjake gnoja pred nacionalni parlament.
V EU-27 je povprečna pričakovana življenska doba 79,4 let (Eurostat, 2009) [393], smrtnost zaradi lakote ali podhranjenosti je praktično nič. Evropska zakonodaja, ki ureja gojenje gensko spremenjenih rastlin, temelji na t.i. “načelu previdnosti”: za prepoved uvedbe gensko spremenjenega organizma je dovolj dvom - od predlagatelja lahko dejansko zahteva dokaz, da GSO ne more povzročiti “negativnih posledic”, kar je znanstveno nemogoče dokazati. Zato zakondaja EU dejansko onemogoča uvajanje GSO. Vendar, za Evropo to ne pomeni lakote, a hkrati ohranja ekonomski položaj pridelovalcev.
V Afriki je je vpliv pridelave hrane na zdravje in življenje ljudi precej drugačen: pričakovana življenska doba je 48 let – v zadnjih letih 20. stoletja je dejansko upadla in od takrat več ali manj stagnira. [394] Če v povprečju kontinenta ne računamo nekaj relativno dobro stoječih otokov ali kolonij (Mauricius, Sejšeli, Reunion, Mayotte) in z nafto bogatih držav severne Afrike (Alžirija, Libija) je stanje še precej slabše: v večini podsaharske Afrike je podhranjenih nad 35% ljudi [395], v osrednji in vzhodni Afriki izkazuje 41-50% otrok zavrto rast zaradi neustrezne prehranjenosti. [396] Ti in mnogi drugi podatki kažejo, da je na afriškem kontinentu tveganje podhranjenosti ali kar smrti zaradi lahkote bistveno večje kot povsem hipotetične in nikoli dokazane nevarnosti GSO, ki po »načelu previdnosti« predstavljajo osnove za skrajno restriktivno zakonodajo EU.
Ampak EU je uspela svoja načela regulacije GSO umestiti tudi v zakonodaje večine afriških držav. Kot opisuje Robert Paarlberg, profesor političnih znanosti na univerzi Harvard [397], izvajajo “obveščevalno politiko” EU v Afriki predvsem okoljevarstvene “nevladne organizacije” (kot npr. Greenpeace, ki dobivajo večino sredstev posredno ali neposredno od držav in Unije). Te ključno vplivajo na usmerjanje mednarodne pomoči (EU “pomaga” Afriki s trikrat več sredstvi kot npr. ZDA). Politične in gospodarske elite afriških držav so še dodatno “opogumljene” v sodelovanje, saj predstavlja EU poglavitni trg za afriški izvoz kmetijskih pridelkov.
