Krisotil ali beli azbest
Vlakna krisotila ali “belega” azbesta so mehka (zato ne morejo raniti pljučnega tkiva) in se topijo v blagih kislinah (kakršne najdemo v plučih); vdihana vlakna krisotila torej bodisi izkašljamo, ali pa se v pljučih razkrojijo, zato ne morejo povzročiti azbestoze. Zagovorniki popolne prepovedi vseh oblik azbesta sicer pogosto trdijo, da tudi krisotil povzroča maligni mezoteliom, ampak take trditve temeljijo le na preveč splošnih statistikah, ki bolezni ne morejo pripisati specifično krisotilu. Še več: epidemološke študije oboljenj z malignim mezoteliomom kažejo, da krisotil ni vzrok, oziroma, da krisotil ne poveča tveganja. [178] [179] 39-letno spremljanje zdravstvenega stanja zaposlenih v grški tovarni azbestno-cementnih izdelkov je celo pokazalo, da je bila smrtnost manjša kot v splošni populaciji. [180] Pri krisotilu je panika sploh povsem neupravičena [181], saj je lahko nevarno le vdihavanje tako velikih količin, da masa vlaken fizično “zamaši” pluča - kar pa velja sploh za marsikaj, tudi za politično sprejemljive bombaž, volno, lan, ...
Kot je v svoji študiji ([178]) zapisal C.M. Yarborough: “Današnje odločitve o tveganosti mazotelioma zaradi krisotila odražajo javno politiko, in ne rezultate znanstvenih raziskav.” Kot ugotavljajo tudi drugi znanstveniki, se je krisotil znašel na spiskih potencialnih rakotvornih snovi mimo dejanskih podatkov, in predvsem zaradi političnih razlogov. [182]
