In oblaki?

Č̌e se zaradi večje osončenosti oceani ogrejejo, se poveča izhlapevanje. Vodna para se dviguje, na primer do višine 10 km, kjer je že tako hladno, da kondenzira. Najprej se tvorijo majhni kristali ledu, v vrtinčenju oblakov se združijo v večje, ki padajo proti površini – če je v troposferi dovolj toplo, se stalijo in pada dež, če je hladno, pada sneg. V vsakem primeru pa je v dežju ali snegu zajete precej manj toplote, kot jo je v višje plasti ozračja odnesla para.

Izhlapevanje in padavine torej delujejo kot nekakšna klimatska naprava: iz oceanov, ki lahko shranijo največ toplotne energije, se toplota s hlapenjem seli v višje plasti ozračja, kjer ob kondenzaciji termična energija prehaja vse više ter se končno izseva v vesolje. Kadar je morje toplejše, je izhlapevanje močnejše in prenos toplotne energije večji; poleg tega je ob večjem izhlapevanju pričakovati več oblakov, ki dobro odbijajo sončno svetlobo in torej še dodatno prispevajo h »klimatizaciji« ozračja. Kadar je hladneje, morja manj izhlapevajo in hlapi odnašajo manj toplote.

Vendar ta klimatska naprava ne deluje povsem natančno, sicer bi imeli na Zemlji vedno enake temperature ne glede na manjše variacije v osončenosti. Dejstvo je, da se toplejša ter hladnejša obdobja redno izmenjujejo ne glede na človeške izpuste toplogrednih plinov. Kaj je narobe s tem vodnim “termostatom”? Zakaj ne deluje bistveno bolj natančno?

Pravzaprav ne vemo. V povprečju odnaša izhlapevanje s površine 78 W/m2; oblaki (in aerosoli) v povprečju odbijejo 77 W/m2 sončnega sevanja [258]. Skupaj je torej na izhlapevanje in odboj (od oblakov) vezan odtok toplotne energije v povprečnem obsegu 155 W/m2 – kar je skoraj stokrat toliko, kot modeli IPCC pripisujejo ogrevanju zaradi človeških izpustov toplogrednih plinov (1,6 W/m2)!

Vendar modeli, na osnovi katerih nam IPCC napoveduje katastrofalno bodočnost, ne upoštevajo vloge izhlapevanja in oblakov [259]!

Dejansko celo publikacije IPCC priznavajo, da predstavljajo izhlapevanje in oblaki »težave«. V tretjem poročilu (TAR [260]) na primer najdemo v poglavju o znanstvenih osnovah [261]:

1. •»Določanje novega ravnotežja je zahtevno, ker so sami vodni hlapi močan toplogredni plin.« [262]
   

2. •»Poskuse, da bi neposredno potrdili povratni učinek vodnih hlapov ... je težko interpretirati ... [čeprav so] skladni s pozitivno povratno zanko vodnih hlapov, tega še vedno ne moremo vzeti kot neposreden preizkus povratnega učinka.« [263]
   

3. •»Kot odgovor na kakršnokoli podnebno perturbacijo odziv oblakov vnaša povratne učinke, katerih obseg in predznak (!) je pretežno neznan.«
   

4. •»Predznak povratnega učinka oblakov je še vedno nejasen in je v splošnem odvisen od drugih lastnosti oblakov.«