In potem še UIH
Pred II. svetovno vojno so podatke praktično povsod odčitavali »ročno« – vremenoslovec je potrkal po termometru, odčitano vrednost zapisal v knjigo in podatke tedensko ali mesečno pošiljal v osrednji arhiv.
Predvsem po letu 1960 so pričeli najprej v razvitih državah nameščati samodejne postaje, ki niso potrebovale »ročnega« operaterja, saj so podatke oddale same.
Z današnjo tehnologijo lahko naredimo kompakten senzor, ki potrebuje zelo malo energije in lahko deluje avtonomno z lastnimi fotocelicami ter majhnim akumulatorjem, podatke pa oddaja, na primer, preko mobilnega telefonskega omrežja ali satelita. V 60. letih 20. stoletja so morale biti samodejne merilne postaje priključene na električno in telefonsko omrežje – iz urbanega okolja je bilo torej treba skopati jarek in vanj položiti kable do postaje, zato jih niso nameščali v odročno divjino. Velika večina podatkov, ki jih znanstveni centri IPCC uporabljajo za izračun temperaturnih trendov, še danes prihaja s takih postaj (čeprav so na mnogih zamenjali tehnologijo, ne pa lokacije).
Ker so mesta od 1960tih let naprej samo rastla, so merilne postaje, ki so bile prvotno postavljene na primerni lokaciji, dovolj daleč od civilizacijskih izvorov toplote, danes večinoma znotraj naseljenih okolij [201]. Kaj potem merijo?
Mestna okolja so namreč neizogibno toplejša kot nenaseljeno podeželje. Stavbe vsebujejo precej betona, ki lahko zadrži veliko toplote, zato se ponoči bistveno manj ohladijo kot npr. gozd ali travnik. Asfalt dobro vpija vidno svetlobo in se zato ogreje bistveno bolj kot zelenje. To seveda ni nič novega – vsak ve, da je v mestu ponoči očitno bolj toplo kot na podeželju. Učinek je znan kot ogrevanje urbanih otokov (Urban Island Heat, UIH) [202], [203]. Toda koliko je zares takih »sumljivih« merilnih postaj? Jih je res dovolj, da vplivajo na izračun temperaturnih trendov? Za celoten svet tega (še) ne vemo, ampak sodeč po podatkih iz ZDA, ki imajo najobsežnejšo mrežo avtomatskih merilnih postaj, bi lahko sklepali, da je.
Anthony Watts je organiziral skupino prostovoljcev, ki po ZDA fotografirajo merilne postaje ter podatke o njihovi lokaciji in okolju pošiljajo v centralno bazo – rezultati so objavljeni na spletu, na naslovu http://surfacestations.org/, in so porazni [204].
Do maja 2011 so prostovoljci SurfaceStations.org analizirali 1003 od 1221 merilnih postaj (približno 82%), ki tvorijo mrežo USHCN (United States Historical Climatology Network, v okviru National Oceanic and Atmospheric Administration − NOAA) v ZDA. Ugotovili so, da jih je 8% danes postavljenih v neposredni bližini virov toplote, po normativih same NOAA [205] bi morali podatke s takih postaji upoštevati z napako nad 5°C; kar 60% jih je 10 - 20 m oddaljenih od umetnih virov toplote, torej bi jih morali upoštevati z napako nad 2°C; nadaljnih 22% jih meri z napako nad 1°C; in le slabih 10% jih še danes ustreza enakim kriterijem kot takrat, ko so bile postavljene, torej merijo z napako pod 1°C. Spomnimo se: trend rasti globalnih temperatur, ki ga IPCC izračuna in na osnovi tega napoveduje katastrofalno ogrevanje, je 0,8°C za celotno stoletje!
