Globalizirano okoljevarstvo
Če nas preseneča, da se največje okoljevarstvene organizacije tako slepo držijo svojih globalnih strategij, ki so v konkretnih lokalnih okoliščinah nesporno škodljive, se moramo zavedati, da imajo dejavnosti Greenpeace, WWF (World Wildlife Fund for Nature) in podobnih vse manj zveze z varovanjem okolja. Vzporednice “globalnim problemom” okoljevarstvenih organizacij bomo našli v globalnih tržnih strategijah multinacionalnih korporacij.
Povsod po svetu bomo opazili enake ali vsaj tematsko zelo sorodne plakate, televizijske reklame in propagandna gesla za prodajo brezalkoholnih pijač, kozmetičnih sredstev ali gospodinjskih aparatov, vsaj kadar gre za ponudbo globalno razširjenih korporacij. Ni nujno, da je taka globalna tržna strategija vedno učinkovitejša od lokalne, prilagojene določenemu trgu. Ampak, nadnacionalnih korporacij slabosti globalnih strategij ne bolijo: za tržne deleže namreč tekmujejo z drugimi globalnimi nadnacionalkami, ki so prav tako zavezane svojim globalnim tržnim srtrategijam. Multinacionalka sicer lahko izgubi tržni delež proti tekmecem, ker ima slabšo globalno tržno strategijo, ampak ne samo zato, ker ima globalno tržno strategijo, saj jo imajo tudi tekmeci.
Za podjetje z globalnimi ambicijami ima enotna tržna strategija določene prednosti. Omogoča hiter prodor na nova tržišča, saj je npr. vsa propagandna literatura že pripravjena, samo prevesti jo je treba. Omogoča koncentracijo znanja in strokovnosti pri oblikovanju ene strategije. In predvsem, daje centru izjemen vpliv na delovanje lokalnih ekspozitur.
Greenpeace, WWF in tudi nekaj slovenskih okoljevarstvenikov, ki pri nas zastopajo cilje mednarodnih okoljevarstvenih gibanj, so si omislili poklicna vodstva, plačano administracijo, prostore, za razširjanje svojih idej najemajo profesionalne službe za stike z javnostmi, ipd. Tako so postali poklicne organizacije s stalnimi stroški, ki zahtevajo stalen pritok dohodkov. Uspešno “okoljevarstvo” je danes globalno koordinirana dejavnost, kot prodaja brezalkoholnih pijač, kozmetike ali gospodinjskih aparatov z blagovnimi znamkami, zato je samoumevno, da so postali tudi organizacijski vzorci podobni.
Okoljevarstveniki, ki se vsaj trudijo, da bi ekološka vprašanja obravnavali v luči lokalnih problemov, potreb ter možnosti, in pri tem pridejo do zaključkov, ki so v nasprotju z “globalnimi cilji okoljevarstva”, so zato sovražniki poklicnih okoljevarstvenikov z globalno agendo. Pri nas si je tako “lokalna” Zveza ekoloških gibanj (ZEG) nakopala organizirano, žolčno obsodbo “pravih” okoljevarstvenikov, ki ugotavljajo, da je “Karel Lipič [predsednik ZEG] nekakšen trojanski konj med ekološkimi organizacijami, ki pač podpira tiste projekte, okoli katerih se vrti veliko denarja.” In zakaj? Ker “javno in glasno podpira nekatere ekološko najbolj sporne projekte kot so TEŠ6, plinski terminali v Tržaškem zalivu, gradnjo vetrnic na Volovji rebri, okolju škodljive bele LED svetilke, pa vse do sežiga odpadkov v cementarni Lafarge Cement v Trbovljah in (po novem) gradnje dveh velikih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru.” [415]
Resnični lokalni problemi okolja in posameznih družb zato izginjajo pod množičnimi javnomnenjskimi kampanjami, kakršne si lahko privoščijo samo organizacije z globalnim dosegom in strategijami.
