Politične in družbene posledice pretiravanja
V aprilu 2008 je po slovenskih medijih zakrožila novica, da so cariniki zaplenili preko interneta kupljeno torbico, ki je vsebovala okraske iz kože pitona, domnevno ogrožene živalske vrste. [244] Ker je pričela Slovenija z letom 2008 strogo izvajati direktivo EU o zaščiti ogroženih živalskih in rastlinskih vrst (CITES), je torbica za kupca nepovratno izgubljena, in grozi mu še mandatna kazen.
Potencialni kupci spominkov lahko res predstavljamo veliko nevarnost za redke živalske vrste: že s tem, ko smo pripravljeni kupiti izdelek, ustvarjamo povpraševanje, in cena, ki se nam zdi kar sprejemljiva, lahko v mnogih revnejših deželah predstavlja mesečni zaslužek cele družine. Ampak, ali je bil dotični piton res ogrožena vrsta?
Na Rdečem spisku IUCN najdemo tri vrste pitonov. Kot ogrožena vrsta (EN) velja le relativno majhen Ramsayjev ali peščeni piton (Aspidites ramsayi) [245] ki živi v Avstraliji; divja populacija ni ogrožena zaradi lova, ampak zaradi izgube habitata. Ramsayjev piton je sicer precej razširjen kot eksotična domača žival in ni posebno verjetno, da bi bili na torbici vložki iz te vrste.
Druga vrsta pitona, ki jo najdemo Rdečem spisku IUCN, je Python bivittatus iz Azije, ki sicer velja kot ranljiva vrsta (VU) [246]. Ostane še Python regius iz Afrike, ki ni niti potencialno ogrožen (LC) [247]. Drugih pitonov na spisku IUCN ni.
Poudarimo: Rdeči spisek IUCN je uradna podlaga za izvajanje Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami divje flore in favne (CITES). Carinska služba brniškega letališča je kot povod za zaplembo torbice navedla CITES, kar bi bilo utemeljeno le, če so vložki izdelani iz kože ogroženega Ramseyjevega pitona - kar pa ni res. Kajti slovenska carinska uprava dejansko ne izvaja mednarodne konvencije CITES, ampak mnogo strožjo direktivo EU.
Evropska komisija je decembra 1996 sprejela uredbo 338/97 [248], ki naj bi v EU regulirala izvajanje Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami divje flore in favne (CITES). Logičen pristop bi bil, da bi uredba EU navedla le ukrepe za kršitve CITES, kot spisek živaljskih ter rastlinskih vrst, na katere se uredba nanaša, pa citirala IUCN, ki je uradna in redno ažurirana lista ogroženih vrst (VU, EN in CR). Ampak evrokrati so uredbi dodali lasten spisek.
Rdeči spisek IUCN 2010.4 navaja v kategorijah VU, EN in CR skupaj 18.694 ogroženih vrst živali ter rastlin; če dodamo še vse izumrle, je številka 19.611. Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) [250] navaja približno 33.500 vrst, ki so bodisi ogrožene, bi jih lahko ogrozilo veliko povpraševanje, ali so izvzete iz mednarodne trgovine na posebno zahtevo države, v kateri živijo. Ampak evrokrati so bili precej bolj produktivni: kot navaja tudi uradno pojasnilo razlik med uredbo EC 338/97 ter CITES [251], vsebujejo dodatki A, B in D “nekatere” vrste, ki jih CITES ne zajema - in “nekatere” je kar precej. Oglejmo si nekaj absurdov.
Ker smo pripoved o evropskem (ter posledično slovenskem) udejanjanju CITES pričeli z novico o zaplembi torbice z vložki pitona, se najprej pomudimo pri kačah. V stolpcu Annex B na strani L 61/56 bomo našli Boidae sp. s pojasnilom, da to pomeni kar vse udave in pitone (v resnici so udavi - Boidae sp. - druga družina kot pitoni - Pythonidae sp.) - EU je torej proglasila za ogrožene kar vseh znanih 34 vrst udavov in 26 vrst pitonov. V Rdečem spisku IUCN najdemo skupaj 19 vrst udavov in pitonov, od tega jih je le 6 ogroženih (VU, EN, CR), le eno desetino pitonov, ki jih “ščiti” EU.
