Človek in izumiranja vrst
Širitev ljudi na vse kontinente je nedvomno prispevala k izumrtju nekaterih vrst. Prvo znano veliko izumrtje vrst v času obstoja naše vrste je posledica prvega prihoda ljudi v Avstralijo, pred 60.000 leti. Ampak, Avstralija je imela (in še vedno ima) poseben biotop: samo na tem izoliranem kontinentu so vrečarji dominantna vrsta sesalcev - v Evraziji in Afriki so povsem izumrli pred nastopom Homo sapiens, le na ameriškem kontinentu se jih je ohranilo 99 vrst (oposumi), od katerih mnoge veljajo kot redke in ogrožene. Avstralske vrste torej niso bile sposobne učinkovito tekmovati s tistimi, ki so jih prvi ljudje prinesli iz bolj “konkurenčnih” področij. Na primer, z dingom, danes divjim avstralskim psom, ki so ga prvi ljudje pripeljali s seboj kot udomačenega sorodnika azijskega volka. In po tem, ko je prav dingo bistveno prispeval k izumrtju mnogih avstralskih vrst, velja danes za zaščiteno žival in ranljivo (VU) vrsto.
Ljudje so tudi pomembno prispevali k izumiranju živalskih ter rastlinskih vrst, ko so pred 800 leti začeli osvajati izolirano Novo Zelandijo, in ko so pred 250 leti prinesli nove živalske ter rastlinske vrste na še bolj odročne Havaje.
Če si ogledamo spisek izumrlih vrst IUCN, bomo ugotovili, da jih je bila večina (tudi pred človeškim prihodom) omejenih na en sam otok ali majhno področje v pragozdu. Ne moremo se kar odreči odgovornosti za dejstvo, da so prav ladje evropskih kolonistov npr. na Dominikano zanesle podgane, ki so potem povzročile izumrtje rovke Solenodon marcanoi. [240] Ampak, ali ni res, da je bil celoten genus Solenodon na robu izumrtja že pred človeškim vmešavanjem, saj poznamo le štiri vrste teh malih nočnih sesalcev s strupenim ugizom (edinih!), dve sta že izumrli, ostali dve veljata kot ogroženi, in vse so še pred prihodom ljudi živele le na treh karibskih otokih: na Kubi, Hispanioli in Dominikani.
Kako težko je iztrebiti vitalno živalsko vrsto, kaže primer sivega volka (Canis lupus). Ljudje so volkove sistematsko iztrebljali tisoče let in dejansko bistveno zmanjšali njihov življenski prostor predno je postal lov nanje prepovedan v večini razvitih držav. Vendar jih nismo iztrebili: leta 1982 - 1994 so sivi volkovi sicer še veljali za ranljivo vrsto (VU), a od leta 1996 dalje več ne sodijo med ogrožene (LC). [241] Podobno lahko ugotovimo za kite: čeprav so jih kitolovci do leta 1986 pobijali z že kar industrijsko učinkovitostjo, najbolj lovljena vrsta - “pravi” severnoatlantski kit (Balaena mysticetus) - danes ne velja več niti kot ogrožena, ampak je v Rdeči listi IUCN klasificirana kot LC [242]; kit glavač (Physeter macrocephalus) je označen z najnižjo stopnjo ogroženosti (VU) [243]; itd.
Nedvomno je prav, da so ogrožene vrste zaščitene, čeprav je ocena ogroženosti pogosto pretirana ali vsaj neutemeljena. Ampak ukrepi postanejo zares nori, kadar se jih lotijo državne birokracije pod vplivom poklicnih okoljevarstvenikov. Še posebno v EU.
