In potem še boleče Ampak, podražitev električne energije zaradi povsem nepotrebnega odstranjevanja živega srebra iz dimnih plinov termolelektrarn je šele prvi korak poklicnih okoljevarstvenikov, ki se zavzemajo za ničelne izpuste Hg [296] - sicer globalno, ampak najbrž jim bo uspelo le v EU, kjer imajo take skupine nesorazmerno velik vpliv na odločitve briselske birokracije. In če jim bo uspelo, nas bo to zares zabolelo - dobesedno! Cilj skrajnih okoljevarstvenikov je namreč (tudi) prepovedati uporabo živega srebra v zobnem amalgamu, in s tem dejansko onemogočiti najbolj učinkovito in najbolj trajno popravilo zob. Ideja, da bi morali prepovedati klasični zobni amalgam, ker vsebuje živo srebro, sploh ni nova. Pojavila se je že ob koncu 1980tih let, v okviru prizadevanja proizvajalcev novih, seveda patentiranih polnil, da bi izločili najpomembnejšega in povrhu nepatentiranega “tekmeca”. Nova tehnoligija - t.i. “bele plombe” - je temeljila na uporabi polimernih zmesi, ki so poleg visoke cene zahtevale še posebno in seveda drago opremo za polimerizacijo, torej, strjevanje, npr. posebne ultravijolične luči. “Bele plombe” so imele sicer estetske prednosti, saj je bilo z njimi mogoče zapolniti prednje zobe, ne da bi bila skozi delno prosojno tkivo vidna temnejša snov (kar klasični zobni amalgam je). Vendar so imele - vsaj za pacientovo zdravje - pomembno pomanjkljivost. Zobozdravniki pravijo, da klasični zobni amalgam tudi po začetnem strjevanju še nekaj časa “vre”: zlitina se v zapolnjenem zobu nekaj časa širi (kot mnogi vemo, je potrebno plombe iz klasičnega amalgama čez kako leto še pobrusiti). Ko zobozdravnik iz nagnitega zoba odstrani okuženo tkivo ter nastalo odprtino zapolni z amalgamom, se dentin živega zoba sčasoma še nekoliko “umakne” - površina v stiku s (kakršnimkoli) polnilom se nekoliko skrči. Klasični amalgam pa se širi in zato zapolni stik ter tako prepreči, da bi se v razpoko spet naselile bakterije, zato je popravilo trajno. Nove polimerne snovi so se po zapolnitvi živega zoba dokončno strdile (nekatere se celo krčijo) in ko se je dentin “umaknil”, polnitev ni več povsem tesnila, kar je bistveno povečalo možnosti nove okužbe s kariesom. Polnila iz polimernih snovi zato niso zagotavljala trajnega popravila zoba. In ker so že takrat opravljene raziskave nesporno kazale, da se živo srebro iz zobnega amalgama ne izloča in da za pacienta ne predstavlja nikakršnega tveganja [297] [298] [299], so se polimerna polnila uveljavila le za popravilo npr. prednjih zob, kjer je lahko estetski vidik pomembnejši od zdravstvenega, za bolj obremenjene (in manj vidne) kočnike pa zobozdravniki še danes zvečinoma uporabljajo klasični amalgam. Seveda se ob sodobnih prizadevanjih za prepoved Hg ponovno pojavlja tudi zgodba, da naj bi bilo živo srebro v zobnem amalgamu nevarno za pacienta. Zato je Evropska Komisija leta 2007 še enkrat naročila več študij o možnih posledicah živosrebrnega amalgama za zdravje ljudi - ampak integrirana poročila ne povedo nič novega: zobni amalgam kljub vsebnosti živega srebra za ljudi ne prinaša nikakršnega dodatnega tveganja. [300] [301] Poklicne okoljevarstvene skupine,ki se ukvarjajo z domnevnimi nevarnostmi živega srebra, so poročili takoj označile kot nezadostni in izrazile “zaskrbljenost” nad predstavljenim besedilom ter zaključki . Poklicni okoljevarstveniki, ki hočejo doseči popolno prepoved uporabe živega srebra v vsakršni obliki, se danes klasičnega zobnega amalgama lotevajo (tudi) na zakonskih osnovah: EU je namreč že leta 1991 sprejela direktivo o ravnanju z nevarnimi odpadki [302], ki v Aneksu II kot nevarne odpadke definira (tudi) vse snovi, ki vsebujejo živo srebro ali živosrebrne spojine. Kar pomeni, da je v neskončni modrosti briselskih birokratov postalo karkoli, kar vsebuje živo srebro, nevaren odpadek, ki zahteva poseben postopek - torej, tudi zobni amalgam. Ustrezno ravnanje z bolnišničnimi ostanki zobnega amalgama ni problem, ker je tega pri zobozdravnikih malo