Amfiboli ali modri azbest
Že sama beseda “azbest” (v današnjem pomenu) je posledica pomote. Grški zdravnik in botanik Pedanius Dioscorides je prvi uporabil besedo asbestos (ἄσβεστος) za snov, ki je “neugasljiva”, ki torej povzroča gorenje tudi, če jo polijemo z vodo - pisal je o živem apnu. Plinij starejši je besedo povsem zgrešeno uporabil za “snov, iz katere lahko stkemo negorljivo blago” - za kar so antični Grki imeli izraz amiantos - in žal pomen našega sodobnega izraza temelji na Plinijevi zmoti. [174]
“Negorljive kamnine”, katerim rečemo azbest, dejansko obsegajo šest vrst naravno prisotnih silikatnih mineralov.
Amfibolni azbesti obsegajo pet vrst mineralov, vključno z nekoč najbolj priljubljenim amositom. Vlakna amfibolnih azbestov so trda in se ne topijo v šibkih kislinah (kakršne najdemo v pljučih). In nesporno povzročajo azbestozo. [175] Ker je bil prav amosit še posebno pomembno izolacijsko sredstvo med II. svetovno vojno, ko so v ZDA množično gradili ladje (na parni pogon), je samo v ZDA povzročil vsaj 100.000 obolelih za azbestozo, od katerih jih je večina že umrla. V okoljih z obsežnimi ladjedelnicami, kot je na primer Hampton Roads (mejno območje med ameriškima zveznima državama Virginija in Severna Karolina) je (bila) pojavnost malignega mezotelioma sedemkrat večja od povprečja ZDA.
Vendar tudi za amfibolne azbeste ni res, da bi bilo že vsako posamično vlakno nevarno. Azbesti so namreč naravne snovi in njihovim vlaknom se preprosto ne moremo nikjer izogniti, saj se ob normalni eroziji kamenin znajdejo tudi v zraku: v povprečju vdihamo vsak dan 14.000 mikroskopskih azbestnih vlaken [176] in če naše telo ne bi imelo naravnih obrambnih mehanizmov, bi vsi že zdavnaj umrli. Nadomeščanje amfibolnih azbestov z drugimi snovmi - ki so tipično izdelane na osnovi steklenih ali mineralnih vlaken - tudi v industrijske procese ne vnaša nobene dodatne varnosti: uporabna vrednost amfibolnih azbestov namreč temelji na fizikalnih lastnostih njihovih vlaken - trdoti, netopljivosti in ognjevarnosti - zato bo vsaka snov, ki lahko nadomesti industrijsko uporabo amfibolnih azbestov, neizogibno imela trda, netopljiva vlakna, ki bodo lahko ranila plučno tkivo. Delo s stekleno ali mineralno volno je torej enako nevarno kot delo z amositom - ampak, v današnjem času smo se navadili, da pri vsakem stiku s takimi snovmi (in sploh pri delu v prašnih okoljih) nosimo vsaj protiprašne maske. In če bi protiprašne maske uvedli v npr. ameriških ladjedelnicah pred in med II. svetovno vojno, poznejših katastrofalnih posledic tudi ne bi bilo.
Kot čudežni ognjevarni izolator so pričeli amfibolni azbest izkoriščati že v začetku industrijske revolucije. Njegova uporaba se je eksplozivno razširila v 20. stoletju, še posebno med in po II. svetovni vojni. Amfibolni azbesti so se znašli ne le v izolacijskih materialih, ampak tudi v ognjevarnih prevlekah, avtmobilskih zavornih ploščicah in celo v cigaretnih filtrih. Znanstvena literatura škodljive posledice dolgotrajne izpostavljenosti amfibolnemu prahu opisala že v 1920-tih letih. Celo v komercialnem sektorju so že kmalu po II. svetovni vojni vedeli, da je pretirano vdihavanje azbestnih vlaken nevarno: na primer, direktor za varnost podjetja National Gypsum napisal uradni (a interni) predlog, da bi morali delavci, ki so v stiku z amositom, nositi zaščitne maske. Vendar je vodstvo podjetja dopis skrilo, predvsem zato, ker bi uvedba zaščitnih mask pomenila priznanje, da je nezaščiteno delo z amositom nevarno, in posledično predstavljala osnovo za odškodninske tožbe mnogih, ki so že zboleli. Zato so pričeli proizvajalci in industrijski uporabniki amfibolov uvajati zaščitne ukrepe šele v poznih 1950-tih letih ali še pozneje, in ob rasti industrijske proizvodnje je rastlo tudi število obolelih.
Ampak, potencialni povzročitelji azbestoze so le amfibolni azbesti kot njihovi nadomestki na osnovi mineralne ali steklene volne, ki imajo trda vlakna in se ne topijo v blagih kislinah. Pregled znanstvene literature pokaže, da je celo nevarnost amfibolnih azbestov pretirana in da se ob upoprabi zaščitnih mask (kakršne danes nosimo že pri žaganju lesa) potencialna tveganja znižajo pod nivo drugih (politično povsem “korektnih”) industrijskih dejavnosti. [177]
