Uvod: sledite denarju!
Živimo v času, ko je posamezniku dostopnih več informacij kot kdajkoli prej v človeški zgodovini. Ne samo v obliki novic tisočev televizijskih ter radijskih postaj in časopisov, tudi objava znanstvenih člankov je za nekaj velikostnih redov večja kot še pred 25 leti, in vse je dostopno tudi preko interneta. Zato bo teza te knjige za marsikoga presenetljiva, če ne kar šokantna: da smo danes na področju okolja - kjer bi trditve vendarle morale temeljiti na objektivnih znanstvenih rezultatih - dejansko bolj zavedeni, kot so bili naši predniki. Da verjamemo v nevarnosti, za katere ne obstajajo nikakršni znanstveni dokazi, in mnoštvo dokazov proti. Da prestrašeni in zaskrbljeni nad stanjem okolja mirno sprejemamo vedno nove omejitve, prepovedi, stroške in davke, v prepričanju, da s tem rešujemo Zemljo, ali da si zagotavljamo bolj varno življenje. Vse to počnemo, čeprav je mogoče najti nesporne znanstveno utemeljene dokaze, da nevarnosti, v katere verjamemo, bodisi sploh ne obstajajo, ali, da ukrepi, ki se jim pokorno podrejamo, nimajo nikakršnega koristnega učinka. Kako je mogoče, da smo vsaj v načelu bistveno bolje obveščeni, ampak nas je vendarle prav tako lahko - ali še laže - zavesti, kot naše pretežno nepismene prednike v Srednjem veku?
Očitno je, da nihče ne more prebrati vseh znanstveno recenziranih člankov o fenomenu, ki ga zanima - niti znanstveniki, ki se s področjem poklicno ukvarjajo ne. Zato smo pač odvisni od poročanja medijev, ki naj bi v naši posredniški demokraciji “držali ogledalo oblasti” in nas opozarjali na ekscese vladajočih, na neskladje med obljubami, trditvami in razglašanimi cilji politike na eni strani, in dejanskimi ukrepi, davki ter izdatki države na drugi.
Ampak žal prva prioriteta medijev ni objektivno obveščanje: večino prihodkov ustvarijo z objavo reklam, zato je televizijskim ter radijskim postajam, časopisom in revijam, najpomembneje pritegniti čim več občinstva. To neizogibno vodi v senzacionalizem: “Ni novica, če pes ugrizne človeka - novica je, če človek ugrizne psa”; ali “Če krvavi, je glavna novica” (“If it bleeds, it leads”). Zato bo v medijih izstopajoče postavljena, na primer, spekulacija, da bi lahko pospeševalnik LHC v CERNu genenriral črno luknjo, ki bo uničila Zemljo [1]; znanstveno utemeljen argument, da je teza popolna neumnost, bo komajda našel mesto na zadnji strani spodaj, če sploh kje. Žal na naše mnenje bolj vpliva količina in poudarjenost novic, kot objektivnost, saj slednje tipično niti ne moremo sami preveriti. In vedno nove prominentne objave v slogu “JUTRI BO KONEC SVETA!” nam pač ustvarjajo občutek, da živimo v strašno nevarnem svetu, v katerem gre vse vsak dan vse bolj narobe.
Ilustrirajmo tu le z enim, še posebno zabavnim primerom, kako poklicni okoljevarstveniki s pridom izkoriščajo nagnjenost medijev k senzacionalizmu, da ne samo pretiravajo okoljske nevarnosti, ampak pogosto celo ustvarjajo paniko s popolnimi izmišljotinami.
