Znanost in vse drugo o podnebnih spremembah

Britanski okoljski svetovalec Jerome Ravetz (sicer rojen v ZDA leta 1929) je precej znan na področju filozofije znanosti po svojih kritikah predpostavke o objektivnosti znanosti. Skupaj s Silviom Funtowiczem je v začetku 90. let 20. stoletja razvil koncept t. i. postnormalne znanosti [3], nov pristop k znanstveno-raziskovalnemu delu in objavljanju rezultatov, ki bi naj »presegel« družbeno neustreznost uveljavljene normalne znanosti.

Ravetz primerja položaj znanstvenika z obveznostmi zdravnika v oddelku za nujne posege. Kirurgu, ki dobi na nočnem dežurstvu kritično ranjeno žrtev prometne nesreče, se lahko zgodi, da ne more natančno vedeti, kaj vse ogroža pacientovo življenje; toda če bi za ponesrečenca odredil vse potrebne preiskave, bi ta najverjetneje umrl, prej kot bi lahko kirurg postavil natančno, sicer znanstveno utemeljeno diagnozo; in če kirurg ne naredi ničesar, pacient ne bo preživel. Zato se je zdravnik npr. travmatološke klinike pogosto prisiljen odločiti za poseg brez popolnih podatkov o pacientovem stanju – in se za tak nujno tvegan poseg moralno utemeljeno odloči na osnovi ocene, da bi bile posledice zavlačevanja s posegom najmanj enako hude kot intervencija na osnovi napačne predpostavke o vzrokih za pacientovo kritično stanje.

Znanstvenik ne more vnaprej vedeti, kakšni bodo rezultati njegovih raziskav (če bi vedel, potem to ne bi bila znanost). Toda, trdi Ravetz, lahko se zgodi, da je tematika bistvena za bodočnost ljudi in so nekateri od možnih izidov raziskave tako katastrofalni, da se je znanstvenik – kot kirurg travmatološke klinike – moralno prisiljen odločiti v prid še neznanega rezultata in ustrezno prilagoditi svoje raziskovalno delo, objave ter javne nastope. Kot družbeno bitje je znanstvenik (po Ravetzu) moralno dolžan uporabiti t. i. načelo previdnosti in po potrebi tudi predstaviti kot nesporen izid nekaj, za kar nima dokazov – ker so lahko možne posledice tako hude, da je treba takoj ukrepati.

Kot edini primer upravičenega postnormalnega pristopa k raziskovalnemu delu navaja Ravetz postnormalno znanost o podnebnih spremembah.

Odkar sem si ogledal Gorov dokumentarec Neprijetna resnica in v njem opazil nekaj očitnih potvorb, goljufij ter zavajanj, se trudim v člankih ter na predavanjih dokazovati, da teorija o toplogrednem učinku človeških izpustov CO2 ni znanstveno utemeljena; da greši v temeljnih napovedih (npr. da se ozračje ohlaja, kljub temu da človeški izpusti in atmosferska koncentracija CO2 še vedno rastejo); da se ne sklada s preteklim obnašanjem podnebja (srednjeveško toplo obdobje, rimski klimatski optimum, holocensko toplo obdobje – človeštvo je v preteklosti doživelo toplejša razdobja davno pred množičnim izkoriščanjem fosilnih goriv); da zamenjuje vzrok in posledico (v zgodovini podnebnih sprememb se je ozračje vedno najprej ogrelo in potem se je povečala vsebnost CO2); in tako naprej.

In šele zdaj berem, da teorija o antropogenem ogrevanju (»znanost o podnebnih spremembah«) sploh ni znanost, ampak je postnormalna znanost!