Politika-6.html

Politični uspeh znanstveno neutemeljene teze

Nobena znanost ni odporna na okužbe s politiko in pokvarjenost oblasti.

Jacob Bronowski

Po letih pritiskov okoljevarstvenih organizacij so članice ZN v Kjotu 11. decembra 1997 sprejele sporazum, ki temelji na predpostavki, da so za dvig globalnih temperatur krivi človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida iz izgorevanja fosilnih goriv. Znanstvene osnove Kjotskega protokola temeljijo na poročilih Medvladne komisije za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC). Ko je Kjotski protokol pridobil status sporazuma Združenih narodov (16. februarja 2005), je IPCC postal uradno pooblaščeni organ ZN za vrednotenje podnebnih sprememb in možnih posledic. Do novembra 2009 je Kjotski protokol podpisalo 187 držav, ki so se s tem obvezale, da bodo zmanjšale izpuste ter tako preprečile napovedano katastrofalno ogrevanje podnebja. [40]

Tudi v Sloveniji že plačujemo za izpuste ogljikovega dioksida in bomo še več: z letom 2013 naj bi se namreč po vsej EU pričele dražbe dovoljenj za izpuste CO2 – nakupiti si jih morajo vsa podjetja, ki pri svoji proizvodnji izpuščajo večje količine ogljikovega dioksida. Pri pričakovani (po zadnjih dogodkih na trgu prej: zaželjeni) ceni 30 EUR/tono se nam lahko zato samo elektrika podraži za najmanj 30 odstotkov. Kar bi bilo seveda povsem pravično, če bi človeški izpusti CO2 zares povzročali nevarno ogrevanje ozračja.

Zato bi morala biti senzacija podatek, da se ozračje Zemlje dejansko ohlaja (glej npr. [41], [42], [43], [44], [45]), čeprav človeški izpusti in atmosferska koncentracija CO2 še vedno rastejo [46], [47]. Pred københavnsko podnebno konferenco v decembru 2009 so o ohlajanju poročali le redki »skeptični mediji«, a danes o dejstvu ne bi smelo biti več nobenega dvoma: v intervjuju za BBC 13. februarja 2010 je celo sam Phil Jones, direktor podnebnega centra Hadley, potrdil [48], da od leta 1995 ni bilo nobenega statistično značilnega ogrevanja ozračja in da se od leta 2002 ozračje ohlaja, čeprav po mnenju profesorja Jonesa to še ni statistično značilno, ker je obdobje prekratko.

Padle so tudi druge napovedi o katastrofalnih posledicah človeških izpustov toplogrednih plinov, ki so predstavljale temeljni razlog za oblikovanje Kjotskega protokola.

Po napovedih zagovornikov teorije, da so za ogrevanje ozračja krivi človeški izpusti, bi se morala poleti 2008 arktična ledena plošča bistveno zmanjšati (glede na poletje 2007) ali celo povsem stopiti – povečala se je za 30 odstotkov [49]. Kot opozarja Dr. A. Neil Hutton, so bile ocene stanjševanja arktičnega ledu ob koncu 20. stoletja dejansko pretirane: meritve, ki so jih izvajale ameriške jedrske podmornice, so potekale v obdobjih, ko so tokovi in veter premaknili arktični led (in so zato izmerjene vrednosti pripisali lokacijam, kjer je led sicer debelejši), zato so najprej objavili 40% stanjšanje (kar so mediji množično povzeli) - a po popravkih so (v obdobju ogrevanja!) izmerili le 15% stanjšanje arktične ledene plošče [50].

Zagovorniki teze, da so človeški izpusti CO2 povzročili izredno taljenje arktičnega ledu, so tudi sprožili vrsto novic, da naj bi »globalno ogrevanje« odprlo Severozahodni prehod [51], morsko pot med Atlantskim in Tihim oceanom severno od ameriškega kontinenta.