mediji-5.html

Kako izmerimo temperaturo Zemlje?

Temperature zraka najdlje merimo s površinskimi termometri. Čeprav je enega prvih uporabnih termometrov razvil danski znanstvenik Ole Christensen Rømer že leta 1701, so pričeli temperaturo zraka kolikor toliko redno meriti šele sredi 19. stoletja (ob koncu male ledene dobe!). Prve mednarodne standarde je določila šele Mednarodna meteorološka organizacija (IMO, predhodnica Svetovne meteorološke organizacije WMO) leta 1873; ti standardi se še danes spreminjajo. Seveda, število postaj je s časom rastlo, velika večina vremenskih postaj je bila – in še vedno je – na kopnem, bolj razvite in gosteje naseljene države so jih postavile več. Po spletnih podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) je v Sloveniji (20.273 km2) 44 avtomatskih vremenskih postaj ali ena na slabih 461 km2; v Avstraliji (7.741.220 km2) jih je 222, ena na dobrih 34.870 km2; Slovenija je torej 75-krat bolj na gosto pokrita kot Avstralija!

Č̌e bi bilo to vse, je že vprašanje, kako iz množice podatkov, ki izvirajo iz merilnih naprav z različno tehnologijo in so prostorsko zelo neenakomerno porazdeljene, izračunati eno temperaturo površine Zemlje. Očitno bi dobili zelo zavajajočo oceno, če bi npr. preprosto naredili povprečje vseh podatkov, izmerjenih ob (približno) istem času – preko 70 % Zemlje namreč pokriva morje, kjer ni praktično nobene merilne postaje. Nekako je torej treba upoštevati vsaj gostoto postaj in časov meritev ter podatke poenotiti, »homogenizirati«. Kakorkoli bi se tega lotili, bi se nedvomno našli utemeljeni ugovori, zakaj dobljeni rezultat ne more enoznačno odražati temperature in trendov celotnega ozračja Zemlje. Mnogi znanstveniki menijo, da tudi celotnemu naboru meritev zračnih temperatur, ki jih imamo, ni na noben način mogoče prirediti ene vrednosti, na osnovi katere bi lahko utemeljeno sklepali, ali se ozračje kot celota ohlaja ali ogreva [188], [189].

Postopku homogenizacije, ki ga uporablja podnebni center Hadley – njegovi izračuni predstavljajo osnovo za poročila IPCC – pa je mogoče očitati kar namerno pristranskost v korist rasti temperatur.

Avstralski profesor Wibjorn Karlen se je že od objave četrtega poročila IPCC (AR4 2007) čudil, ker slika na 76. strani kaže, da so povprečne temperature v Avstraliji v 20. stoletju očitno narastle – surovi podatki z 222 postaj so kazali kvečjemu majhno upadanje. Willis Eschenbach je IPCC-jevo metodo statistične »homogenizacije«, s katero iz surovih podatkov v centru Hadley računajo globalne trende, preizkusil na enem samem nizu temperatur z vremenske postaje pri letališču Darwin: surovi podatki so kazali majhno upadanje, povprečna temperatura je bila ob koncu 20. stoletja za 0,4°C nižja kot v začetku meritev, toda »homogenzirani« niz je pokazal rast za 1,2°C [190]!