Sledite denarju! Č̌loveku je težko razumeti nekaj, če je njegova plača odvisna od tega, da ne razume. Upton Sinclair Ko sta novinarja Washington Posta Bob Woodward in Carl Bernstein v zgodnjih 70. letih preteklega stoletja raziskovala afero Watergate, naj bi jima tajni vir blizu Nixonove administracije, »globoko grlo«, svetoval, naj »sledita denarju«. To je še vedno uporaben nasvet pri analizi sumljivih poslov: če nekdo brani ali zagovarja politiko, ki mu prinaša finančne koristi, to sicer še ni dokaz, da laže, vsekakor pa ima konflikt interesov in zato velja njegove »resnice« podrobneje preučiti. Climategate je vendarle krepko prizadel kredibilnost Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) in zagovornikov teze, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo nevarno ogrevanje našega planeta. E-pošta, ki so jo neznani hekerji prepisali iz sistemov Centra za podnebne raziskave Hadley, je z besedami samih podnebnih »znanstvenikov« pokazala, da so vodilni strokovnjaki, ki pripravljajo katastrofična poročila IPCC, prikrivali podatke in metode, uporabljali prilagojene statistične postopke (da bi prikrili upadanje temperatur po letu 2000) in celo prikrojevali podatke, da bi obdržali pri življenju tezo o antropogenem ogrevanju. Priznanja iz e-pošte Phila Jonesa, Michaela E. Manna, Kevina Trebertha in drugih »vodilnih klimatologov« so marsikje spodbudila preverjanje surovih podatkov o našem podnebju – in potem se je šele zares vsulo: o potvarjanju podatkov in »prilagojenih« izračunih temperaturnih trendov poročajo iz ZDA [393] [394] [395] [396] [397], Kanade [398] [399], Avstralije [400], z Nove Zelandije [401], iz Skandinavije [402], Rusije [403] [404] [405]. In javna podpora tezi o »podnebnih spremembah«, to je predvsem vsakovrstnim predpisom, zakonom in omejitvam, ki pod krinko zmanjševanja izpustov CO2 ustvarjajo nove izgovore za pretakanje javnega denarja v zasebne žepe, očitno upada [406], [407], [408]. Vendar vse to politike očitno (še) ne moti dovolj.

Sledite denarju!

Č̌loveku je težko razumeti nekaj, če je njegova plača odvisna od tega, da ne razume. Upton Sinclair

Ko sta novinarja Washington Posta Bob Woodward in Carl Bernstein v zgodnjih 70. letih preteklega stoletja raziskovala afero Watergate, naj bi jima tajni vir blizu Nixonove administracije, »globoko grlo«, svetoval, naj »sledita denarju«. To je še vedno uporaben nasvet pri analizi sumljivih poslov: če nekdo brani ali zagovarja politiko, ki mu prinaša finančne koristi, to sicer še ni dokaz, da laže, vsekakor pa ima konflikt interesov in zato velja njegove »resnice« podrobneje preučiti.

Climategate je vendarle krepko prizadel kredibilnost Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) in zagovornikov teze, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo nevarno ogrevanje našega planeta. E-pošta, ki so jo neznani hekerji prepisali iz sistemov Centra za podnebne raziskave Hadley, je z besedami samih podnebnih »znanstvenikov« pokazala, da so vodilni strokovnjaki, ki pripravljajo katastrofična poročila IPCC, prikrivali podatke in metode, uporabljali prilagojene statistične postopke (da bi prikrili upadanje temperatur po letu 2000) in celo prikrojevali podatke, da bi obdržali pri življenju tezo o antropogenem ogrevanju.

Priznanja iz e-pošte Phila Jonesa, Michaela E. Manna, Kevina Trebertha in drugih »vodilnih klimatologov« so marsikje spodbudila preverjanje surovih podatkov o našem podnebju – in potem se je šele zares vsulo: o potvarjanju podatkov in »prilagojenih« izračunih temperaturnih trendov poročajo iz ZDA [393] [394] [395] [396] [397], Kanade [398] [399], Avstralije [400], z Nove Zelandije [401], iz Skandinavije [402], Rusije [403] [404] [405].

In javna podpora tezi o »podnebnih spremembah«, to je predvsem vsakovrstnim predpisom, zakonom in omejitvam, ki pod krinko zmanjševanja izpustov CO2 ustvarjajo nove izgovore za pretakanje javnega denarja v zasebne žepe, očitno upada [406], [407], [408]. Vendar vse to politike očitno (še) ne moti dovolj.