Kako se znajti ob nenehnih medijskih senzacijah, ki vedno znova grozijo s strahotnimi posledicami okoljskih sprememb, ki naj bi jih povzročali ljudje? Ne moremo jih kar a priori zavrniti, češ, saj mediji vedno najmanj pretiravajo, če ne kar lažejo - kajti ob takem pristopu ne bi smeli verjeti sploh nobeni objavljeni novici. Racionalen pristop je, da skušamo trditev preveriti. Oglejmo si primer.

V začetku marca 2015 so mnogi mediji objavili trditev, da je bilo leto 2014 najtoplejše, odkar obstajajo meritve - na primer, MMC (medijski portal RTV Slovenija). Prvotno obvestilo NASA in WTO je trdilo, da je leto 2014 najtoplejše od 1880 dalje – od tega leta so namreč v ZDA merili temperature, kar seveda ne pomeni, da je iz meritev pred II. sv. vojno mogoče izračunati globalne temperature. A pustimo to ob strani – najtoplejše leto “odkar obstajajo meritve” je torej tudi v prvotnem obvestilu le najtoplejše med zadnjimi 135, ki predstavljajo 1,35% trajanja človeške civilizacije, in le 0,000003% obstoja Zemlje! In kaj potem, če naj bi bilo eno od teh 135 let najtoplejše?

Povrhu pa sploh ni res in v tem primeru je neskladje opazil celo eden slovenskih medijev. Gavin Schmidt z inštituta NASA Goddard (kjer so izračunali temperaturo “najtoplejšega leta”) je namreč v intervjuju za Daily Mail priznal, da nastopajo v izračunu globalne temperature nezanesljivosti, zato je 38-odstotno verjetno, da je 2014 res najtoplejše leto – kar seveda pomeni, da je 62-odstotno verjetno, da NI!

Ameriška administracija za za oceane in ozračje (NOAA) v globalni analizi leta 2014 razloži, da je bilo leto 2014 za 0,04°C toplejše od predhodno rekordnih 2005 in 2010. Ampak natančnost meritev temperature je največ ±0,01°C! (Uteženo) povprečje ne more biti natančnejše kot povprečje natančnosti posameznih meritev, torej lahko rečemo le, da so bila leta 2005, 2010 in 2014 enako topla.

Če nekaj zveni preveč dobro (ali preveč slabo), da bi bilo res, potem najbrž tudi ni res. Kar še posebno velja za medijske objave, ki so usmerjene v senzacionalizem. Ne le pri vprašanjih okolja, tudi pri politiki, reklami in sploh povsod, kjer ima tisti, ki “novico” objavlja, interes, da bralec, poslušalec ali gledalec verjame njegovi verziji “resnice”, velja biti skeptičen in ne kar poverovati. Ali, pri novicah ne gre vedno verjeti na besedo – kar je že staro načelo in slogan najstarejše znanstvene akademije na svetu, britanske Royal Society: NULLIUS IN VERBA – “nič na besedo.”