Predgovor Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? Sv. Pavel, Rimljanom 3,7 Po propadu okoljskih vrhov v Kopenhagnu (2009), Cancunu (2010) in Durbanu (2011) postaja tudi v splošni javnosti vse bolj očitno, da teorija o antropogenem ogrevanju dejansko nima znanstvene osnove, niti potrditve v resničnem obnašanju podnebja. Ozračje se že od leta 1998 ne ogreva več, kljub temu, da človeški izpusti ogljikovega dioksida še vedno naraščajo. Po razkritju interne e-pošte med podnebnimi znanstveniki novembra 2009 (Climategate) se je pokazalo, da so bile tudi trditve o ogrevanju ozračja v 20. stoletju pretirane ter podprte s prikrojenimi podatki. Človeštvo je v preteklosti, že davno pred industrijsko dobo, doživelo mnogo toplejša obdobja, katera prav gotovo ni mogoče pripisati “nenaravnim” izpustom CO2; celo v 20. stoletju se je ozračje pred 2. svetovno vojno enako ogrelo kot po letu 1975 – ob vsaj desetkrat manjših antropogenih izpustih toplogrednih plinov. In še bi lahko naštevali – a vse to je že stara zgodba, ki je argumentirano podana v knjigi “Podnebna prevara”, sedaj dostopni tudi na spletu: http://www.podnebna-prevara.si/. Vendar teorija o ogrevalnem učinku človeških izpustov CO2 še zdaleč ni edina, ki jo je znanost povsem diskreditirala, a jo poklicni okoljevarstveniki in mediji še vedno vztrajno ponavljajo. Na osnovi še drugih znanstveno povsem neutemeljenih groženj, ki pa so bile dobro medijsko podprte, smo si že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Ampak, mnoge znanstveno neupravičene trditve mediji še vedno ponavljajo kot nesporne, in politiki jih upoštevajo v predvolinih obljubah ter pri oblikovanju zakonov – to je poglavitni uspeh množice poklicnih okoljevarstvenih organizacij, ki nas vedno znova strašijo z novimi grožnjami našemu preživetju. Zgodovina človeštva kaže, da je propad preteklih velikih civilizacij vedno spremljalo pojavljanje iracionalnih prerokov in nelogičnih verovanj, ki so s svojimi nesmiselnimi prioritetami še poslabšala že tako težko stanje družb v preživetveni krizi. Zgodovinarji si niso enotni, ali so ta nerazumna verovanja dejansko prispevala k propadu npr. Rimskega imperija, ali pa so se le pojavila kot izraz obupa, kot iskanje iracionalnih rešitev v stanju, ko racionalnih ni bilo več. A vsekakor je nesporno, da gre pojavljanje ter širitev vpliva neracionalnih verovanj skupaj s propadanjem (vsaj preteklih) civilizacij. Ali je uspešno delovanje sodobnih prerokov katastrof, poklicnih okoljevarstvenikov, iracionalnost naše dobe? Ali so politični uspehi Greenpeace, WWF in še mnogih organizacij s podobnim “poslovnim načrtom”, ter nesmiselne obveznosti, ki nam jih vsiljujejo, indikator propadanja naše civilizacije? Mišo Alkalaj, september 2012

Predgovor

Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik?

Sv. Pavel, Rimljanom 3,7

Po propadu okoljskih vrhov v Kopenhagnu (2009), Cancunu (2010) in Durbanu (2011) postaja tudi v splošni javnosti vse bolj očitno, da teorija o antropogenem ogrevanju dejansko nima znanstvene osnove, niti potrditve v resničnem obnašanju podnebja. Ozračje se že od leta 1998 ne ogreva več, kljub temu, da človeški izpusti ogljikovega dioksida še vedno naraščajo. Po razkritju interne e-pošte med podnebnimi znanstveniki novembra 2009 (Climategate) se je pokazalo, da so bile tudi trditve o ogrevanju ozračja v 20. stoletju pretirane ter podprte s prikrojenimi podatki. Človeštvo je v preteklosti, že davno pred industrijsko dobo, doživelo mnogo toplejša obdobja, katera prav gotovo ni mogoče pripisati “nenaravnim” izpustom CO2; celo v 20. stoletju se je ozračje pred 2. svetovno vojno enako ogrelo kot po letu 1975 – ob vsaj desetkrat manjših antropogenih izpustih toplogrednih plinov. In še bi lahko naštevali – a vse to je že stara zgodba, ki je argumentirano podana v knjigi “Podnebna prevara”, sedaj dostopni tudi na spletu: http://www.podnebna-prevara.si/.

Vendar teorija o ogrevalnem učinku človeških izpustov CO2 še zdaleč ni edina, ki jo je znanost povsem diskreditirala, a jo poklicni okoljevarstveniki in mediji še vedno vztrajno ponavljajo. Na osnovi še drugih znanstveno povsem neutemeljenih groženj, ki pa so bile dobro medijsko podprte, smo si že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Ampak, mnoge znanstveno neupravičene trditve mediji še vedno ponavljajo kot nesporne, in politiki jih upoštevajo v predvolinih obljubah ter pri oblikovanju zakonov – to je poglavitni uspeh množice poklicnih okoljevarstvenih organizacij, ki nas vedno znova strašijo z novimi grožnjami našemu preživetju.

Zgodovina človeštva kaže, da je propad preteklih velikih civilizacij vedno spremljalo pojavljanje iracionalnih prerokov in nelogičnih verovanj, ki so s svojimi nesmiselnimi prioritetami še poslabšala že tako težko stanje družb v preživetveni krizi. Zgodovinarji si niso enotni, ali so ta nerazumna verovanja dejansko prispevala k propadu npr. Rimskega imperija, ali pa so se le pojavila kot izraz obupa, kot iskanje iracionalnih rešitev v stanju, ko racionalnih ni bilo več. A vsekakor je nesporno, da gre pojavljanje ter širitev vpliva neracionalnih verovanj skupaj s propadanjem (vsaj preteklih) civilizacij.

Ali je uspešno delovanje sodobnih prerokov katastrof, poklicnih okoljevarstvenikov, iracionalnost naše dobe? Ali so politični uspehi Greenpeace, WWF in še mnogih organizacij s podobnim “poslovnim načrtom”, ter nesmiselne obveznosti, ki nam jih vsiljujejo, indikator propadanja naše civilizacije?

Mišo Alkalaj, september 2012