Družbena pravičnost?
Žal se razprava o kompromitiranem delu IPCC še vedno odvija predvsem po političnih linijah, ki jih definirajo ameriške politične stranke: ker je okolje stalnica retorike demokratov, velja, da moraš podpirati teze IPCC, če si »levičar« (ali »liberalec« v ameriški politični govorici). In ker morajo republikanci v bistvenih točkah retorike nasprotovati demokratom (ti dobijo več politične podpore naftne, avtomobilske industrije, energetike, demokrati pa od finančnih institucij, filmske industrije, advokatskih firm ...), so retorično proti IPCC. Kljub temu da gre samo za politično retoriko, si a priori označen kot desničar in Bushev podpornik, če nasprotuješ tezi o škodljivih posledicah človeških izpustov toplogrednih plinov. Očitno je mnogim težko razumeti, da politiki vedno govorijo tisto, kar menijo, da jim bo prineslo glasove, in da se jim lahko zgolj slučajno tudi zgodi, da povedo resnico; tega jim res ne bi smeli zameriti!
Zato mnogi iskreno dobronamerni ljudje še vedno vztrajajo v obrambi tez IPCC, kljub dokazom, da je prikrival podatke in metode ter celo »popravljal« rezultate meritev. Čeprav teorija o antropogenem ogrevanju znanstveno ne drži, jo je potrebno braniti in razširjati, ker predstavlja osnovo za novo družbeno pravičnost; globalno ogrevanje ni teza klasične znanosti, ampak družbeno odgovorna, t. i. postnormalna znanost [503], [504], [505].
Današnje bogate države so se razvile z množičnim izkoriščanjem fosilnih goriv, predvsem na račun zalog in trgov v deželah, ki so sedaj manj razvite; kaj ni potem pravično, da razvite države s sistemom omejitev izpustov in trgovanja z dovoljenji nerazvitim vrnejo, kar so jim vzele?
Lahko je pravično – ampak zgodilo se ne bo. Vsi načrtovani ukrepi za »omejitev podnebnih sprememb« so oblikovani tako, da bodo omogočili novo bogatenje razvitih na račun nerazvitih in bogatih slojev na račun revnejših, tudi v industrijsko razvitih državah.
Č̌e želimo razumeti, zakaj finančne institucije in industrijski sektorji podpirajo najavljene ukrepe za zmanjšanje izpustov CO2, velja pogledati, kaj o tem pišejo trdi neoliberalci, na primer Thomas Friedman.
Kolumnist New York Timesa Thomas Friedman je v svoji bogati novinarski karieri vedno hvalil neoliberalni model globalizacije; zagovarjal je Bushev napad na Afganistan in Irak, »vojno proti terorizmu«, drakonsko zaščito avtorskih pravic ... Nikoli ni podpiral t. i. redistribucije, obdavčitev za financiranje socialnih servisov države ali kakršnekoli podpore revnejšim deželam.
