Politika globalnega ogrevanja: 30 let zmot in zavajanja

»Suša, ki v Afriki vztraja že šesto leto zapored, še dodatno prispeva k številu žrtev lakote. Rekordno deževje v ZDA, Pakistanu in na Japonskem je povzročilo nekaj najhuših poplav v zadnjih stoletjih. V žitnem pasu Kanade bo pozna setev najverjetneje slabo obrodila ... Ko pregledujejo čudne in nepredvidljive vremenske vzorce, pričenja vse več znanstvenikov sumiti, da so navidezno nasprotujoče si meteorološke variacije dejansko del globalnega podnebnega prevrata.«

Kdor zadnjih trideset let spremlja medijska poročila o vremenskih skrajnostih in podnebnih spremembah, bo pomislil, da je gornji citat prepisan iz enega bolj zgodnjih člankov, ki so povzemali znanstvena opozorila o potencialno katastrofalnih posledicah človeških izpustov toplogrednih plinov. Vendar bi se zmotil: članek, objavljen v reviji TIME 24. junija 1974, ima naslov Nova ledena doba?

Še v začetku 70. let 20. stoletja so medijsko najbolj odzivni »podnebni znanstveniki« napovedovali globalno ohlajanje. Mnogi so v naslednjih desetletjih prav tako znanstveno ugotovili, da nam grozi ogrevanje, a bistvene stalnice so ostale: da bodo posledice v obeh primerih katastrofalne in da je za podnebne spremembe kriva človeška dejavnost. Reid A. Bryson z univerze v Wisconsinu in drugi klimatologi menijo, da prah in aerosoli, ki se sproščajo v ozračje kot posledica kmetijstva ter izgorevanja [fosilnih goriv], zastirajo vedno več sončne svetlobe, ki tako ne more doseči in ogreti površine Zemlje. [11]

Kako je mogoče, da smo na grožnjo nove ledene dobe iz 70. let kar pozabili in se medijsko, politično ter ekonomsko sprijaznili z novim, povsem nasprotnim strahom, da človeška dejavnost, predvsem naši izpusti toplogrednih plinov, povzročajo katastrofalno ogrevanje?

Avstralska novinarka Joanne Nova [12] je uredila nazorno preglednico ključnih dogodkov [13], ki so v obdobju zadnjih 30 let privedli do prevladujočega političnega, medijskega in javnega prepričanja v domnevno katastrofalne posledice antropogenega ogrevanja. Povzemimo tu le nekaj zanimivosti.

Avgust 1981: James Hansen, ki je tega leta postal direktor instituta NASA Goddard, je objavil članek Podnebni vpliv povečanja zračnega ogljikovega dioksida [14]. Hansen je svojo tezo, da človeški izpusti CO2 povzročajo globalno ogrevanje, uspešno promoviral v medijih in pred senatno komisijo – vendar njegov članek neizogibnosti ogrevanja ne dokazuje: graf gibanja temperatur od leta 1880 do 1980, ki ga Hansen objavlja na četrti strani, kaže trend rasti do leta 1940 in upadanja do leta 1980 (v obdobju upadanja so bili človeški izpusti CO2 vsaj desetkrat večji kot v času rasti!). Kako je mogoče iz tega zaključiti, da sledi ogrevanje zaradi povečanih človeških izpustov CO2? Vendar veljata prav ta Hansenov članek in njegova uspešna promocija teze o antropogenem ogrevanju kot začetek znanosti o »podnebnih spremembah«.