Ozonska luknja
Med okoljevarstveniki in politiki velja Montrealski protokol [74] kot najbolj pravočasen in učinkovit globalni dogovor v prid zaščite okolja. Predpisal je namreč stroge pogoje za zmanjšanje izpustov kloro-fluoro-ogljikov (CFC), ki naj bi po mnenju nekaterih znanstvenikov povzročali nevarno stanšanje ozonskega sloja. Montrealski protokol je bil odprt za podpis 16. septembra 1987, ratificiralo ga je 196 držav. Protokol je določil mednarodno obvezujoča pravila za zmanjšanje proizvodnje ter uporabe spojin, ki lahko stanšajo ozonski plašč, in tudi popolno ustavitev proizvodnje ter uporabe od leta 1996 dalje.
Združeni Narodi so ustanovili posebno telo za spremljanje uresničevanja protokola (UNEP Ozone Secretariat) [75], ki redno poroča o zračni vsebnosti kloro-fluoro-ogljikov ter stanju ozonskega sloja. In do leta 2005 so lahko Združeni Narodi redno poročali o uspešnem izvajanju Montrealskega protokola: proizvodnja kloro-fluoro-ogljikov je hitro upadla na zanemarljive količine, zračna vsebnost CFCjev se je zniževala, in ozonski sloj se je debelil - kot so napovedovali zagovorniki teorije, ki je privedla do prepovedi uporabe in proizvodnje CFCjev. Meritve so torej nesporno kazale, da je bil Montrealski protokol znanstveno utemeljen, in da je njegovo izvajanje povzročilo “okrevanje” ozonskega plašča. Ampak ta idila je trajala le do leta 2006.
Leta 2006 je morala tudi Svetovna meteorološka organizacija (WMO) priznati, da je ozonska luknja nad Antarktiko dosegla nov rekorden obseg [76] - postala je večja kot leta 2000, ko naj bi po napovedih zagovornikov Montrealskega protokola dosegla vrhunec [77]; in to kjub temu, da so človeški izpusti CFCjev že leta upadali in je bila proizvodnja skoraj povsod po svetu povsem ustavljena. V naslednjih letih se ozonski sloj ni več odebelil, prav nasprotno, stanjšanje je dosegalo vedno nove rekordne vrednosti: v letih 2009 in 2010 so bile dosežene nove najnižje vrednosti ozona nad Južnim polom, leta 2010 se je na novo najnižjo vrednost stanjšal tudi ozonski sloj nad Severnim polom [78]; in končno je leta 2011 ozonski sloj nad Arktiko ne le dosegel najnižjo vrednost (od kar ga merimo), ampak se je tudi prvič v zgodovini meritev izenačil z ozonsko luknjo nad Antarktiko! [79] Novo rekordno stanjšanje severnega ozonskega sloja so potrdile mnoge znanstvene raziskave, ter tudi članek v prestižni znanstveni reviji Nature [80].
Kljub trendu tanjšanja ozonskega sloja, ki traja dejansko že od leta 2005, je danes še prezgodaj reči, da Montrealski protokol ni imel nikakršnega pozitivnega učinka, da je torej bila “ozonska luknja” povsem naravno dogajanje, na katerega človeški izpusti CFCjev niso mogli vplivati. Vendar lahko že rečemo, da so bila domnevno “nesporne” znanstvene osnove Montrealskega protokola najmanj pomanjkljive in bi morale po znanstvenih kriterijih veljati kot nezadostne. Ampak, Montrealski protokol je bila politična odločitev.
Lahko bi se sicer tolažili, da so se znanstveniki, ki so napovedovali izgubo ozonskega sloja zaradi človeških izpustov CFCjev, pač zmotili in pretiravali v ocenah zanesljivosti svojih napovedi - kar v znanosti ne bi bilo nič posebno neobičajnega. Ampak, znanstvena literatura iz časov pred predstavitvijo Montrealskega protokola, kot članki iz obdobja pred mednarodno uzakonitvijo prepovedi proizvodnje in uporabe CFCjev jasno kažejo, da skrajne napovedi posledic človeških izpustov CFC še zdaleč niso predstavljale večinskega ali najbolj splošno kredibilnega mnenja znanstvenih krogov.
