Katastrofa v Københavnu
Zadnji dan podnebnega vrha v Københavnu (United Nations Climate Change Conference – COP15, 7.−19. december 2009) je ameriški predsednik Barack Obama posvaril delegate, da je »čas za pogovore mimo«, in s tem po mnenju mnogih bistveno prispeval k soglasju udeležencev, da so potrebni nadaljnji pogovori [334].
Mediji (tudi slovenski), ki so že prej podpirali tezo o antropogenem ogrevanju, so zaključni dogovor COP15 seveda proglasili za uspeh. A pričakovanja EU in poklicnih okoljevarstvenikov, da se bodo udeleženci obvezujoče dogovorili za 80- ali celo 95- odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2050, so ostala neizpolnjena: københavnski dogovor predvideva le, da bodo države podpisnice »sodelovale pri zmanjšanju izpustov glede na opozorila znanstvenikov, da je treba preprečiti dvig temperatur za več kot 2 stopinji Celzija nad povprečje predindustrijske dobe oziroma 1,3°C nad današnje povprečje«. O svojih prizadevanjih za znižanje emisij bodo razvite države neobvezno poročale vsaki dve leti. Da bi manj razvite dežele pristale na tako nejasno formulacijo, so se morale bogatejše države (ZDA, EU, Japonska) obvezati, da bodo v naslednjih treh letih v revnejših državah s po 10 milijardami USD na leto financirale projekte za ublažitev suše in drugih podnebnih posledic. Brez konkretnih obvez so bogatejše države »zastavile [še] cilj«, da naj bi za pomoč deželam v razvoju do leta 2020 zagotovile 100 milijard ameriških dolarjev [335]. Seveda, najpomembnejši del dogovora je pristanek manj razvitih, da se bodo naslednje leto spet sestali.
Pozorni analitiki so takoj opazili, da deklaracija govori o zmanjševanju emisij le z vidika »da je treba preprečiti dvig temperatur«. Glede na dejstvo, da niti najožji znanstveni vrh Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) danes ne more več zanikati dejstva, da se podnebje od leta 2002 ohlaja [336], [337], so si udeleženke vpisale pridržek: če in dokler se bo sedanji trend ohlajanja nadaljeval, jih nič (niti neobvezujoče) ne obvezuje k ukrepom za zmanjšanje emisij.
In celo tako ohlapnega Københavnskega dogovora [338] konferenca ZN ni potrdila, ampak le »vzela na znanje«, kar pomeni, da je vsaki državi udeleženki prepuščeno, ali se dogovoru pridruži ali ne [339], [340].
Je bilo to res vredno 300 milijonov evrov, kolikor naj bi samo srečanje stalo?
Københavnski (ne)dogovor je bil politični namig, da se uporabni rok teze o antropogenem ogrevanju izteka. Podobno je leta 2009 nakazal kapitalski trg. Čeprav so terminskemu trgovanju z dovoljenji za izpuste CO2 napovedovali vsaj stoodstotno rast, saj je trg leta 2008 obrnil preko 100 mrd. USD, se je ta ustavila: obseg trženih dovoljenj je sicer zrastel za 70%, povprečna cena pa je padla s 15 USD/tono na 2 USD/tono, tako da je bil skupni promet »le« dobrih 130 milijard USD. Analitiki ocenjujejo, da se trgovci skušajo znebiti karbonskih kreditov in nanje vezanih derivatov, dokler se še da [341].
Pred københavnskim vrhom smo bili priče pravi propagandni ofenzivi IPCC in drugih zagovornikov antropogenega ogrevanja, ki je skušala javnost ter politike zlepa ali zgrda prepričati, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo nevarno ogrevanje našega planeta. Mnoge »obveščevalne« akcije so se trudile razkrinkati »mite«, ki jih razširjajo »podnebni skeptiki« – oglejmo si vzorec 5 »mitov«, ki jih je na svoji tiskovni konferenci napadla ena od slovenskih nevladnih organizacij poklicnih okoljevarstvenikov [342].
