Di-vodikov monoksid
Di-vodikov monoksid ali DHMO (akronim ključnih črk v angleškem izrazu DiHydrogen MonOxide) je brezbarvna kemična spojina, brez vonja ali okusa. Njegova osnova je močno reagenten radikal hidroksil, ki dokazano povzroča mutacijo DNK, razgrajuje celične membrane in kemično spreminja ključne nevrotransmiterje. Elementarne sestavine DHMO lahko najdemo v vrsti jedkih, eksplozivnih ali strupenih snovi, kot, na je primer žveplena kislina, nitroglicerin ali etilni alkohol.
Divodikov monoksid je znan kot ključni povzročitelj več tisoč človeških smrti na leto, in bistveno prispeva k miljardam škode na zasebni lastnini in okolju. Nekatere znane nevarnosti DHMO so:
•slučajno vdihavanje že majhnih količin povzroči smrt;
•daljša izpostavljenost DHMO v trdi (kristalni) obliki povzroča hude poškodbe živih tkiv;
•pretirano zaužitje povzroči vrsto neprijetnih, čeprav tipično ne smrtno nevarnih posledic; zaužitje zelo velikih količin lahko povzroči poškodbo ledvic in celo smrt;
•DHMO v plinski fazi lahko povzroči hude opekline;
•je ključna sestavina kislega dežja;
•bistveno prispeva k eroziji zemlje;
•vodi v korozijo in oksidacijo vrste kovin;
•pogosto povzroča kratke stike v električnih napeljavah;
•izpostavljenost DHMO bistveno zmanjša učinkovitost avtomobilskih zavor in zato pomembno prispeva k številu prometnih nesreč;
•DHMO najdemo v biopsijah pred-kanceroznih tumorjev in lezij;
•v plinasti obliki je vsaj desetkrat močnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid;
• termične variacije DHMO veljajo kot najverjetnejši povzročitelj skrajnih vremenskih pojavov kot je npr. El Niño.
Bralec, ki še ni povsem pozabil osnovnošolske kemije, se je nasmehnil že ob prvi vrstici: di-vodikov monoksid je namreč spojina, ki vsebuje dva atoma vodika in en atom kisika, torej H2O, navadna voda. Ampak vse gornje “nevarnosti” so povsem pravilni opisi lastnosti vode - samo formulirani so v alarmističnem slogu skrajnih okoljevarstvenikov (še več podobnih groženj divodikovega monoksida lahko najdemo na humoristični spletni strani http://www.dhmo.org/). Kako bi torej uspela pobuda za prepoved DHMO, opremljena z gornjim spiskom nevarnosti?
Dejansko vedno znova uspe presenetljivo dobro. Kot preizkus znanstvene pismenosti so pričeli študenti nekaterih ameriških univerz že v 1990tih letih zbirati podpise za peticijo, ki bi prepovedala uporabo DHMO: velikokrat ponovljene ankete so vedno registrirale, da je več kot 50% vprašanih takoj pripravljenih podpisati tako zahtevo. [416] Na okoljevarstvenih srečanjih je uspeh preko 90%, kot sta nazorno pokazala ameriška iluzionista Penn Jillette in Teller v 13. epizodi prvega leta njune televizijske serije Bullshit! [417]. Marca 2004 je mestni svet Aliso Viejo (Orange County, Kalifornija) dal predlog prepovedi DHMO na uradni program seje (predlog so zavrnili) [418]. Za našo temo pa je najbolj zanimivo, da so “aktivisti” CFACT uspešno pridobivali podpise za prepoved DHMO med delegati 16. vrha Združenih Narodov o podnebju (COP16), 29. novembra - 10. decembra 2010 v Cancunu. [419]
Seveda lahko večinsko navdušenje nad prepovedjo DHMO pripišemo splošni znanstveni nepismenosti in neobičajnemu (čeprav kemijsko korektnemu) izrazu za navadno vodo. Ampak, ob taki interpretaciji bi nas moralo vsaj malo zaskrbeti dejstvo, da uradni delegati, ki na podnebnih srečanjih Združenih Narodov odločajo o pomembnih obveznostih svojih držav do okolja, še manj znanstveno pismeni kot povprečje.
