Zavajanje, potvorbe in medijske grozljivke
Ampak, žal obveščanje javnosti v naši družbi ne temelji na objektivnihm, znanstveno potrjenih dejstvih. Mediji živijo pretežno od reklam, zato jim je bolj pomembna “udarnost” novice kot resničnost. Tako nagnjenost novinarjev in urednikov poklicni okoljevarstveniki s pridom izkoriščajo: vedno znova lansirajo alarmistična “obvestila za javnost” o Frankensteinovskih učinkih gensko spremenjenih virov hrane, ki so brez znanstvene osnove, utemljena pogosto samo na močno pristranski oceni samih poklicnih okoljevarstvenikov. In čeprav v veliki večini primerov resne znanstvene raziskave pozneje dokažejo, da je bila trditev povsem neutemeljena ali celo lažniva, lahko poklicni okoljevarstveniki še v nedogled ponavljajo trditev o “dokazanih” škodljivih učinkih GSO , ker večina medijev objavi le prvotno senzacionalistično “obvestilo za javnost”, popravka pa ne.
Kot zanimiv primer si oglejmo pogosto citirano trditev o škodljivosti transgenega krompirja. Árpád Pusztai, biokemik madžarskega rodu, ki je delal v raziskovalmem institutu Rowett v Abberdeenu na Škotskem, je leta 1998 na televiziji [130] in potem še leta 1999 v objavljenem znanstvenem članku [131] zatrdil, da gensko spremenjen krompir, ki so ga razvili v biogenetskem podjetju Cambridge Agricultural Genetics, povzroča poškodbe v prebavnem tkivu podgan, na katerih je krompir preizkušal. Iz Pusztaijeve objave se je razvila mednarodna medijska senzacija, in njegovo trditev nekateri “zeleni” mediji še danes ponavljajo kot dokaz, da je gensko spremenjena hrana škodljiva. [132] Ampak resnica ni bila tako preprosta.
Najprej, krompirja, ki ga je Puzstai preizkušal, ni nihče gojil za hrano - v laboratorij so ga poslali kot eksperimentalni izdelek genske tehnologije, na preizkuse, iz katerih bi lahko zbrali dovolj podatkov za odločitev, ali je primeren za komercialno gojenje. Drugič, poškodbe, ki jih je ugotovil Pusztai, ni povzročila neka nepredvidena lastnost tega transgenega krompirja, ampak znana in namerno povzročena vsebnost lektina, kar so dosegli s prenosom ustreznega gena iz navadnega pomladnega zvončka (Galanthus nivalis); in seveda, lektin je znano strupen.
Zakaj bi torej kdorkoli sploh razvijal krompir, ki vsebuje strup? Zato, ker je lektin dobro znana toksična snov, ki je tudi sicer prisotna v nekaterih vrstah povsem “naravne” hrane, na primer, v fižolu. Surov fižol je strupen, zato ga vedno skuhamo - pri kuhanju pa lektin povsem razpade (dovolj je že 10 minut v vreli vodi). Zdrav krompirjev gomolj sicer ne vsebuje nobenih nevarnih količin toksinov, ampak v steblih, listih in drugi zelenih delih so strupeni glikoalkaloidi - in če so gomolji izpostavljeni svetlobi ali poškodovani, se te toksične snovi izrazijo tudi v njih. (Tudi) zato krompirja ne jemo surovega, ampak ga skuhamo. Lektin bi krompirjeve gomolje dodatno zavaroval pred škodljivci, kot to naredi pri fižolu; je namreč eden mnogih naravno razvitih pesticidov in insekticidov, ki rastline varujejo pred večino potencialnih napadalcev. Ljudem pa taka hrana ne bi škodila, ker krompir kuhamo in naj bi lektin pri tem razpadel, kot pri fižolu. Osnovni cilj testiranja tega transgenega krompirja bi torej moral biti, kakšne posledice lahko povzroči kuhan krompir, ali morda vsebovani lektin vendarle ne razpade dovolj hitro, ipd.
A Pusztai je testne podgane hranil tudi s surovim krompirjem! Ta pomemben podatek je v javnih nastopih “pozabil” omeniti, v strokovnem članku pa navedel zavajajoče ter ugotovitve o škodljivih posledicah izvajal iz statistike o vseh testnih podganah, tako tistih, ki so dobile le surov krompir, kot tistih, ki so dobile kuhanega. In zato je lahko “ugotovil”, da transgeni krompir povzroča poškodbe na črevesju testnih živali! Naknadna in resna recenzija Pusztaijevega članka je ugotovila še vrsto dodatnih pomanjkljivosti raziskave: Pusztai je med drugim uporabil premajhno število testnih živali, in (tudi) zato je strokovna revizija Royal Society ugotovila, da “je študija kompromitirana z mnogih vidikov priprave, izvedbe in analize” ter da zato na njeni osnovi “ne bi smeli ustvarjati nikakakršnih zaključkov” [133]. Pusztai je bil zaradi znanstveno neprimernega dejanja odpuščen - a zaradi svojega “poguma” (ker je javnost “opozoril” na znanstveno povsem neutemeljen škodljiv učinek GSO) je postal mučenik zelenih gibanj. [134] Kljub temu, da so bile njegove trditve znanstveno povsem neosnovane, je pritegnil senzacionalistično pozornost in trajno okrnil ugled britanske znanosti [135], njegove “ugotovitve” (in posledice za njegovo kariero) pa poklicnim okoljevarstvenikom še danes predstavljajo “dokaz” o škodljivosti GSO in zlonamernosti “agroindustrijskega lobija.”
