Senzacionalizem v škodo ljudi
Takih primerov “nevarnosti GSO”, ki jih poklicni okoljevarsteniki s pridom izkoriščajo, bi lahko našli še veliko. Dejansko mi ni uspelo najti niti enega samega primera, ko bi se gensko spremenjene živali ali rastline izkazale za nevarne ali tvegane, kot jih skušajo predstaviti Greenpeace, WWF in podobne organizacije poklicnih okoljevarstvenikov. Prav nasprotno, resne študije, utemeljene na znanstveni metodologiji, ugotavljajo: “Stotine milijonov ljudi po vsem svetu že 15 let uživa hrano iz gensko spremenjenih poljščin, vendar ni nobenih poročil o negativnih posledicah (niti sodnih primerov, povezanih s človeškim zdravjem), čeprav mnogi od uporabnikov prihajajo iz ZDA, države, ki je najbolj nagnjena k pravdanju.” [156]
Že samo na osnovi strokovne literature, citirane v tem besedilu (in ta predstavlja le majhen del podobne) bi bilo edino razumno prevzeti znanstveno osnovano “ničelno hipotezo”: uporaba gensko spremenjenih organizmov ne prinaša novih tveganj za človeka ali naravo; in kdor trdi drugače, naj svoje trditve dokaže na znanstveno utemeljen način, sicer taki ugovori ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za omejevanje uporabe GSO. Bilo bi znanstveno utemeljeno in razumno - ampak žal niti znanost niti razum ne igrata bistvene vloge pri razmišljanju tistih, ki o uporabi GSO dejansko odločajo: pri politikih. Zato lahko poklicni okoljevarstveniki s svojimi “strokovnimi” nasveti pri politikih vedno znova dosežejo odločitve, ki so najmanj absurdne, a pogosto kar tragične.
Tako lahko poklicni okoljevarstveniki razglasijo za zmago uspešno lobiranje, s katerim so uspeli vlado Južne Afrike prepričati, da zavrne predlog Sveta za agrikulturne raziskave (ARC), naj kmetom dovoli vzgojo in prodajo gensko spremenjene različice krompirja. [157] Ali, okoljevarstveni “dosežek”, da je Indija razglasila trajni moratorij za gojenje GS jajčevcev, ki so z dodatno beljakovino odporni proti napadom škodljivih žuželk - poklicni okoljevarstveniki so s tem uspešno preprečili uvedbo prve GS poljščine v Indiji. [158] Da je Kenija prepovedala uvoz gensko spremenjene koruze iz Južne Afrike. [159] Morda eden nabolj tragičnih “uspehov” fanatičnega boja poklicnih okoljevarstvenikov proti GSO se je pripetil oktobra leta 2002 v Zambiji: vlada je zavrnila mednarodno pomoč v obliki koruznega zrnja, pridelanega iz GS koruze. Zambijski predsednik Levy Mwanawasa je pomoč v hrani označil kot “strup”, minister za poljedelstvo Mundia Sikatana pa je povedal, da je vlada svojo zavrnitev pomoči utemeljila na “načelu previdnosti.” In to se je zgodilo prav v času, ko je v Zambiji zaradi suše vladala huda lakota, in so tisoči umirali zaradi pomanjkanja hrane. [160]
Ni presenetljivo, da se “opozorilom” poklicnih okoljevarstvenikov najpogosteje uklonijo prav revne države v razvoju, še posebno v Afriki. V Afriki je malo industrije, velik del zunanjetrgovinskih prihodkov lahko te pretežno revne države ustvarijo le z izvozom tržnih viškov v kmetijski predelavi - in njihovi najpomembnejši trgi so v EU.
Poleg sredstev, ki so jih še posamične članice vložile v lastne raziskave, je EU financirala za preko 425 mio. US$ v raziskave možnih škodljivih učinkov GSO - in vse skupaj niso do danes prinesle niti enega nespornega dokaza o dejansko nevarnih posledicah. Kljub temu ostaja zakonska regulativa EU daleč najbolj skeptična in celo sovražna do uvajanja gensko spremenjenih organizmov. Zato so “nasveti” Greenpeacea v Afriki tako “prepričljivi”: z uvedbo gensko spremenjenih kultur bi lahko država izgubila pomemben delež izvoza v EU in že sicer skromnega zunanjetrgovinskega prihodka. [161]
