Genski inženiring v korist ljudi
Nobenega znanstveno utemeljenega dokaza ni, da bi lahko katerakoli hrana na osnovi GSO škodila ljudem, živalim, ali okolju nasploh. Vendar je mogoče nesporno koristnost genske tehnologije izdatno ilustrirati s primeri uspešnega razvoja vsestransko koristnih poljščin, ki so nastale na povsem neprofitni osnovi. Z največjimi povsem praktičnimi “nenaravnega” spreminjanja prehranskih rastlin je najpogosteje povezano ime ameriškega agronoma Normana Borlauga. [125]
Norman Borlaug je tako rekoč sam povzročil “zeleno revolucijo”: uvajanje učinkovitejših poljedelskih metod in gensko spremenjenih žitaric, ki so dajale večji pridelek in so bile manj občutljive na sušo ter škodljivce. Leta 1944 je prišel v Mehiko in v okviru programa mehiške vlade razvil nove visokorodne vrste pšenice, ki so bile bistveno bolj odporne na škodljivce in sušo. Pridelek poljščin v Mehiki je v naslednjih 20 letih tako porastel, da je lakota zaradi slabih letin izginila. Podobne uspehe je pozneje dosegel še v Pakistanu, Indiji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Povečani hektarski donosi ključnih prehrambenih poljščin, ki jih je dosegel Norman Borlaug, so vsaj milijardo ljudi rešili smrti zaradi lakote. [126] Leta 1970 je prejel Nobelovo nagrado za mir. In še tako mimogrede: Norman Borlaug in njegovi sodelavci niso patentirali ali drugače avtorsko zaščitili nobenega organizma, niti svojih tehnologij, niti učinkovitejših metod za pridelavo hrane, ki so jih razvili; vsi rezultati njihovega raziskovalnega dela so javno dostopni vsem.
