Dobiček in politika
Seveda spremljajo razvoj gensko spremenjenih organizmov tudi negativna dogajanja. Na primer, možnost, da komercialne družbe patentirajo genske zasnove, ki že obstajajo, in potem zahtevajo nadomestilo za vzgojo rastlin, ki jih je človeštvo že stoletja gojilo. Dejansko je celo ameriška vlada - ki sicer pri patentih dopušča največ “zasebne iniciative” - 29. oktobra 2010 sprejela spremembo predhodne politike in po novem več ne dovoljuje patentne zaščite (človeških) genskih struktur “naravnega” izvora [112]. Ampak, pravna definicija “naravnega izvora” je dovolj nejasna, da omogoča veliko dela iznajdljivim advokatom, ki si jih take korporacije lahko privoščijo in dobro plačajo.
Drugi domnevno škodljiv vidik komercialnega uvajanja GSO, ki ga nasprotniki GSO radi navajajo je, da se profitne korporacije bolj redko odločijo za razvoj nove poljščine, ki bi se izkazovala z boljšim pridelkom, večjo odpornostjo, ipd. Bolj pogosto so komercialne transgene rastline oblikovane tako, da so dodatno odporne, recimo, na specifični insekticid ali herbicid, ki ga ima isto podjetje patentiranega. [113] Take transgene rastline lovijo pridelovalca v dvojno past: poljščino s patentirano gensko zasnovo lahko uspešno prideluje samo s patentiranim (seveda, dražjim) zaščitnim sredstvom - a za večji pridelek mora seme kupovati pri lastniku patenta. Ker potem dejansko uporablja več herbicida ali pesticida [114], postane zemlja v nekaj letih tako prenasičena z zaščitnimi sredstvi, da je za gojenje “naravnih” (to je, nepatentiranih) rastlin več let sploh ni mogoče uporabiti.
Ampak, to je v resnici ugovor, ki je bil morda utemljen v začetku razvoja genskih tehnologij. Dejansko so se prav velike multinacionalke hitro in dobro prilagodile vse bolj zahtevnim postopkom uradnega testiranja ter registracije GSO, in danes celo podpirajo uvajanje še nadaljnjih omejitev. S tem namreč onemogočajo konkurenco, saj manjši genetski laboratoriji enostavno nimajo dovolj denarja, da bi lahko financirali dolgotrajen ter vse bolj zapleten postopek legalizacije, in ob tem še vodili drago lobistično kampanjo med politiki, ki o vprašanju odločajo. Kot je postala zakonodaja o GSO zapletena (predvsem v EU), in kot se ob vedno novih "pomislekih" poklicnih okoljevarstvenikov še bolj komplicira, bi bilo danes najbrž povsem nemogoče pridobiti dovoljenje za uporabo GSO, ki bi nastala samo za javno dobro, brez profitnega interesa. V tem smislu poklicni okoljevarstveniki dejansko utrjujejo položaj ter monopol velikih agrikulturnih multinacionalk, katere v svoji javni retoriki toliko kritizirajo.
Vendar, vse to so skrajnosti sodobne neoliberalne ekonomske politike, ne “pomanjkljivosti” ali nevarne posledice genetskega inženiringa. Kadar politiki (ali poklicni okoljevarstveniki) nasprotujejo uvajanju GSO na osnovi takih ugovorov, jih velja vprašati, kje so bili, ko so države EU (tudi Slovenija) uzakonile TRIPS [115], t.i. “programske patente” [116], ACTA [117], in drugo zakonodajo v prid nadnacionalnih korporacij, ki še razširja že tako pretirane zaščite na osnovi patentnih in avtorskih pravic. Dokler države ščitijo pravice kapitala nad interesi ljudi, je seveda neizogibno, da bodo komercialne korporacije tudi genetsko tehnologijo izkoriščale za povečanje svojih dobičkov - ampak to ni nekakšna neizogibna ali nepredvidljiva nevarnost genske tehnologije.
V dokumentih poklicnih okoljevarstvenikov bomo našli izraženo zahtevo, da je treba prepovedati raziskave, razvoj in uporabo vseh oblik gensko spremenjenih organizmov. [118] Vendar se celo vodilni predstavniki okoljevarstvenih gibanj ne bodo odpovedali, na primer, zdravljenju z antibiotiki, ki so pridelani z GS bakterijami. Prav tako ne obsojajo sirov, ki so fermentirani z GS encimi. In samo najbolj fanatični nasprotujejo izdelkom iz GS bombaža. Najbrž zato, ker je ljudi bolj učinkovito strašiti z “nevarno” hrano.
