Gensko spremenjene rastline in živali
Gensko spremenjene živali in rastline - tudi “gensko spremenjeni organizmi”, GSO - so v našem svetu pridobile sloves Frankensteinove pošasti, grozljive slike posledic “nenaravne” uporabe tehnologij, ki lahko privede do “nepredvidljivih” - ampak zanesljivo škodljivih posledic za okolje in ljudi. Poklicni okoljevarstveniki vseh barv so tu enotni: gensko spremenjene organizme je treba prepovedati, preprečiti nadaljnje raziskave na tem področju, onemogočiti kakršnokoli uvajanje takih organizmov v “naravno” okolje, prepovedati trženje hrane, ki vsebuje GSO,... In večina prebivalcev - vsaj v razvitih državah, kjer je hrane dovolj - se strinja, da predstavljajo GSO “nevarnost”, ki jo je treba na vse načine odstraniti.
Kakšno nevarnost? Pri tem vprašanju postanejo odgovori poklicnih okoljevarstvenikov in drugih zagovornikov popolne prepovedi GSO nekoliko megleni: temeljijo namreč samo na t.i. načelu previdnosti, na tezi “kaj vemo, kaj se lahko zgodi, če ...”.
Kako zavajajoče, prenapihnjene in znanstveno neutemeljene so trditve o nevarnosti GSO, sta najlepše pokazala ameriška iluzionista Penn Jillette in Teller v 11. epizodi prvega leta njune dokumentarne nadaljevanke Bullshit! [98]. Ključni del epizode je javno dostopen na spletnem naslovu https://www.youtube.com/watch?v=8TxqJk0-Gz4. [99]
A lotimo se vprašanja še na osnovi znanstvenih argumentov.
Na straneh poklicne okoljevarstvene organizacije Greenpeace bomo našli trditev, ki je najbolj običajen ugovor proti GSO: “Genetski inženiring omogoča znanstvenikom, da z manipulacijo genov ustvarjajo rastline, živali in mikroorganizme na način, ki se ne pojavlja naravno.” [100]
Kot vsi premišljeno oblikovani propagandni slogani je Greenpeace-ova trditev dejansko banalno resnična: v naravi seveda res ni laboratorijev in opreme, s katero bi se v sterilnih posodah spreminjala genska zasnova živih organizmov. Ampak ključno vprašanje je, ali se genske zasnove “naravnih” organizmov spreminjajo tudi brez človeškega vmešavanja. In seveda se: razen naravnih klonov - npr. brstov ali enojajčnih dvojčkov - je vsak potomec spolnega razmnoževanja genetsko različen od svojih prednikov. Prav na tej raznolikosti temelji razvoj živih bitij z izborom vrst, ki se ni ustavil s prihodom Homo sapiens, z nastankom industrijskih družb ali z nastopom poklicnih okoljevarstvenih skupin: evolucija še vedno razvija povsem nove “rastline, živali in mikroorganizme”, ki jih prej ni bilo.
Tudi človeško “vmešavanje” v “naravni” proces spreminjanja genskih zasnov se je pričelo že davno pred odkritjem metod sodobnega genetskega inženiringa: dejansko se je pričelo še pred nastankom prvih poljedelskih združb, saj so že naši lovsko-nabiralski predniki v omejeni meri pospeševali razmnoževanje za hrano primernih rastlin, in zatirali nekoristne. [101] Z nastankom živinoreje in poljedelstva pa je človeški “genski inženiring” začel na veliko “ustvarjati rastline, živali in mikroorganizme na način, ki se ne pojavlja naravno” - s selekcijo v prid lastnosti, ki so zagotavljale večji pridelek ali prirejo, enostavneše gojenje, bolj všečen okus, ...
Vse žitarice, ki jih danes gojimo, se očitno ločijo od svojih divjih prednikov po velikosti zrna. Ampak še bolj ključno se ločijo po zelo “nenaravni” posebnosti: za razliko od “naravnih” trav, udomačene žitarice same ne otresejo semen - zato jih lahko požanjemo ter s plodom vred prenesemo na varno, kjer semena izločimo ter shranimo; v divjini bi taka žitarica hitro izgubila evolucijsko bitko proti sorodnim vrstam, ki zrela semena takoj razsujejo.
