DDT
Če bi sklepali po pogostosti in alarmantnosti medijskih poročil, bi pomislili, da sodijo med najbolj nevarne bolezni našega časa “bolezen norih krav”, SARS, “ptičja” ali “nova” gripa, morda celo okužba z E. coli O157:H7. V resnici vse navedene skupaj niso povzročile niti 1% števila smrtnih primerov, ki jih vsako leto zakrivi povsem navadna gripa. Dejansko je - poleg lakote - najhujši morilec našega časa malarija.
Danes povezujemo bolezen predvsem s tropskimi okolji, a malarija ni specifično tropska bolezen. Samo ime je prvi uporabil italijanski zdravnik Francisco Torti leta 1740 - obolenje je pripisal “slabemu zraku” (“mala aria”) v močvirnih predelih Italije, tudi na severu. Največja epidemija malarije v človeški zgodovini se je pripetila v Sovjetski zvezi 1922–1923, okuženih je bilo preko 10 milijonov ljudi vse do Arktike, vsaj 60.000 jih je umrlo. [93]
Malarijo lahko povzroči pet vrst enoceličnih eukariotov iz družine Plasmodium. Mikroorganizem se naseljuje v rdeče krvničke okužene žrtve, kjer se periodično razmnožuje ter s tem celice uniči. Simptomi bolezni so napadi vročine, glavoboli, bolečine v mišicah ter sklepih, splošna slabost in bruhanje. Ponavljajoči se napadi malaričnih simptomov postajajo vse hujši ter lahko privedejo tudi do kome in smrti. Leta 2008 je bilo na vsem svetu 247 milijonov obolelih za malarijo, in 1 milijon smrtnih primerov - od tega večina otrok, katerim je malarija najbolj nevarna. Samo v Afriki, kjer je danes bolezen najbolj razširjena, zaradi malarije umre en otrok vsakih 45 sekund, v celotnem svetu en otrok vsakih 30 sekund. [94]
Zelo redki ljudje so na malarijo naravno odporni, in žal je (vedno le delna) genetska odpornost pogosto povezana z drugimi neprijetnimi boleznimi, kot je npr. anemija srpastih celic. Kljub obsežnim raziskavam do danes še nismo uspeli odkriti nobenega cepiva proti malariji. Nobeno znano zdravilo ni stoodstotno uspešno, najboljša so patentirana in zelo draga. Preventivno uživanje antimalarikov kot je klorkinin ali meflokin ne zagotavlja popolne zaščite pred okužbo, hkrati pa je povezano s pogosto neprijetnimi stranskimi učinki.
Kot danes priznava vsa strokovna literatura, je edini zares učinkovit način boja proti malariji uničevanje njenih prenašalcev, 30-40 vrst komarjev Anopheles sp., torej, zapraševanje malaričnih predelov z dovolj splošno dostopnim in poceni insekticidom. Kar niti ne bi smelo biti poseben problem, saj primeren insekticid poznamo: diklorodifeniltrikloroetan ali kratko DDT.
DDT so prvič sintetizirali že leta 1874, a njegove izredne insekticidne lastnosti je šele leta 1939 znanstveno opisal švicarski kemik Paul Hermann Müller (za svoje delo je leta 1948 prejel Nobelovo nagrado).
Müllerjeve ugotovitve so prišle v javnost še pred največjimi operacijami II. svetovne vojne in DDT je pričela najprej množično uporabljati ameriška vojska. Na mnogih tropskih otokih in drugih področjih, ki so prej veljala za izjemno nevarna, je uporaba DDT skoraj v celoti iztrebila komarje in povsem zaustavila okužbe ne le z malarijo, ampak tudi z drugimi boleznimi, ki jih komarji prenašajo, med drugim, rumeno mrzlico, mrzlico dengue, in tifusom. Po vojni se je uporaba DDT razširila in okužbe ter smrtnost zaradi malarije so pričele po vsem svetu strmo upadati.
