Climategate

20. novembra 2009 so mediji poročali, da so neznani hekerji vdrli v računalniški sistem Centra za podnebne raziskave Hadley [271]. Prekopirali so interno pošto, podatke in dokumente – vse se je že dan pozneje pojavilo na internetu. In sumi, da zaprta znanstvena sfera, ki služi IPCC, prikriva, prikrojuje in potvarja podatke, so dobili potrditev v interni e-pošti poglavitnih akterjev [272].

Najbrž je bila najbolj pogosto objavljena e-pošta Phila Jonesa, direktorja podnebnega centra Hadley, v kateri kolegom razlaga, da je »izvedel trik [s predelavo podatkov, op.p.], ki ga je Mike [Michael E. Mann] uporabil za članek v reviji Nature ... da skrijem
upadanje« [273]. To je eksplicitno priznanje, da so surove podatke »prilagajali« tezi o antropogenem ogrevanju.

In vendar Jonesovo priznanje ter druga podobna sporočila niso ključno prispevala k vse bolj razširjenim sumom, da »podnebna znanost« IPCC ne spoštuje najbolj temeljnih načel raziskovanja in da celo potvarja podatke v prid svoje teze o antropogenem ogrevanju: vse to so namreč bolj objektivni analitiki sumili že prej, saj se podnebje nikakor ni hotelo obnašati tako, kot so v IPCC napovedovali. Indiskretna e-pošta je največ pripomogla k zmanjšanju ugleda IPCC in mnoge nevtralne znanstvenike spodbudila, da so začeli resneje preverjati trditve IPCC.

Morda zveni presenetljivo, da znanstvenikov z goljufijo ni težko zavesti.

Č̌e naletijo na sklep, ki ga ne morejo potrditi, ali izračun, ki ga nikakor ne morejo ponoviti, domnevajo, da je nekdo naredil napako – bodisi tvorec sklepa ali izračuna ali oni sami. In zato se na vse načine trudijo priti do prvotnih podatkov, preizkušajo različne pristope, preverjajo predpostavke. Toda nikoli ne predpostavijo, da je tvorec teorije podatke ali račune kar potvoril, da bi dosegel zaželjeni rezultat, saj je to v znanosti nepredstavljivo. In prav to je bilo mogoče razbrati iz e-pošte vodilnih »podnebnih znanstvenikov«: trenda rasti temperatur ni mogoče potrditi, ker temelji na »prilagojenih« podatkih; rezultatov podnebnih modelov, ki napovedujejo znatno ogrevanje zaradi človeških izpustov CO2, ni mogoče stabilno ponoviti, ker so izračuni in parametri »prilagojeni« vnaprej določenemu rezultatu!

Vendar e-pošta iz podnebnega centra Hadley kaže nekaj mnogo bolj skrb vzbujajočega: da je skupina »podnebnih znanstvenikov«, ki so se pod okriljem IPCC zavezali teoriji o toplogrednem učinku človeških izpustov, postala klika propagandistov, ki je za vsako ceno in v nasprotju z meritvami branila tezo o antropogenem ogrevanju.

Temeljno načelo znanstvenih raziskav je, da morajo biti vsi uporabljeni podatki in metode javno dostopni, da lahko kdorkoli preveri upravičenost sklepov. A očitno si »podnebni znanstveniki« načelo preverljivosti predstavljajo po svoje. 31. julija 2003 Michael E. Mann piše Timu Osbornu (podnebni center Hadley), da mu daje podatke »samo za osebno uporabo« kot zaupanja vrednemu kolegu, kajti »nočemo, da bi tako ʻumazano periloʼ prišlo v roke tistih, ki bi želeli izkrivljati ...« [274].