CCS: posel bodočnosti?

CCS in trgovanje z izpusti CO2 sta v konfliktu. Cena zajemanja in shranjevanja CO2 je po oceni svetovalne družbe McKinsey 60–90 EUR za tono [470]; Norvežani računajo celo z 200 EUR/tono [471]. Program EU iz oktobra 2007, ki načrtuje prvo »komercialno« zajemanje in shranjevanje CO2 že za leto 2020, predvideva, da bi lahko samo investicija za zajemanje CO2 v proizvodnji električne energije dosegla 424 EUR za KW [472]!

Ob ceni EUA okoli 15 EUR/tono – ali celo po danes nedosegljivih 30 EUR/tono – bi bilo povsem nesmiselno plačevati zajemanje in shranjevanje CO2 po najmanj 60–90 EUR za tono. Celotna industrija CCS bi torej morala biti obsojena na propad kljub obsežnim državnim subvencijam (predvsem v EU).

Vendar so zagovorniki CCS našli »presenetljivega« zaveznika. Mednarodna organizacija poklicnih okoljevarstvenikov WWF (World Wildlife Federation) je pri vladah nekaterih članic EU in med poslanci evropskega parlamenta lobirala, da bi v direktivo o omejitvi industrijskih emisij kot polutant vključili tudi ogljikov dioksid [473].

Logika (v korist CCS) je preprosta: če bi EU izpuste CO2 uradno označila kot onesnaževanje, bi bruseljska birokracija dobila osnovo, da izpuste absolutno omeji in s tem onemogoči, da bi si npr. termoelektrarne zagotovile vsaj današnji obseg proizvodnje z nakupom dovoljenj (EUA) po ceni pod 17 EUR/tono. »Onesnaževalci« bi potem morali vsaj del svojih izpustov CO2 »trajno shraniti« po ceni najmanj 60–90 EUR za tono in seveda investirati v drago CCS-tehnologijo – ali pa bistveno zmanjšati proizvodnjo. In če bi uporaba CCS postala obvezna, bi šle lahko cene v nebo.

Vendar je evropska komisija pritisk WWF vsaj zaenkrat zaustavila. Zagovarja namreč stališče, da je smisel direktive o omejitvi industrijskih emisij v zagotavljanju boljšega zraka v neposredni okolici takih obratov, in ne »omejevanje globalnega segrevanja«, zato CO2 noče vključiti v predlog [474].

A to žal še ne pomeni, da je konec poskusov, da bi z regulacijo EU drago zajemanje in skladiščenje CO2 evropski industriji in potrošnikom kar vsilili. Pohlep nastajajoče in dobro subvencionirane industrije CCS ostaja namreč nezmanjšan, vsestransko ga podpirajo tudi države, ki imajo potenciale za »trajno skladiščenje« (predvsem Velika Britanija in Norveška), zato lahko pričakujemo še več pritiskov, medijsko odmevnih akcij in alarmantnih opozoril raznih organizacij poklicnih okoljevarstvenikov in »varovanju okolja« zavezanih politikov [475].