CCS: posel sedanjosti

Ker po napovedih IPCC CO2 povzroča nevarno ogrevanje ozračja, bo treba ogljikov dioksid, ki ga sedaj v ozračje izpuščajo naše termoelektrarne, pa tudi toplarne, tovarne cementa, apna, papirja ..., zajeti in »nekako spraviti do kraja trajnega skladiščenja«, nas obvešča slovenska članica Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) Lučka Kajfež Bogataj [424]. Lahko bi ga, na primer, po cevovodih spravili v Koper, tam utekočinili, pretočili na ladje in odpeljali nekam, kjer bi ga bilo mogoče varno in trajno shraniti. Kam? Da, to je vprašanje za milijon evrov – dejansko je kar vprašanje za 2−4 milijarde britanskih funtov na leto!

Velja si zapomniti začetnice CCS, »carbon capture and storage«, zajem in skladiščenje ogljikovega dioksida. Če bo EU ob navijanju poklicnih okoljevarstvenikov vztrajala pri »kriminalizaciji« CO2, nas bo vse uporabnike to krepko udarilo po žepu, nekaterim pa bo omogočilo fantastične zaslužke.

»CCS bi lahko bila industrija v obsegu današnje naftne v Severnem morju,« navdušeno poroča Upstream, specializirani tednik predvsem britanske ter norveške industrije nafte in naravnega plina [425]. V izpraznjena plinska polja pod Severnim morjem bi lahko samo Velika Britanija shranila od 60 do 150 milijard ton CO2 iz vse EU; novi posel bi lahko zagotovil od 30.000 do 60.000 delovnih mest in prinašal od 2 do 4 milijarde GBP (2,18−4,37 mrd. EUR) letnega prihodka.

Norveški »potenciali« za CCS so v resnici še večji. Zato sta Velika Britanija in Norveška že »združili sile« za skupni nastop pri ponudbi skladiščenja CO2 [426].

Britanska in norveška vlada sta naročili študijo, ki naj bi ocenila obseg potreb v EU in infrastrukturo, ki bi jo morali vladi zgraditi, da bi bilo mogoče tržiti trajno shranjevanje ogljikovega dioksida pod Severnim morjem [427].

Zato se seveda ne gre čuditi »okoljevarstveni zavzetosti« British Councila, ki po vsej Evropi (tudi v Sloveniji [428], [429]) podpira »obveščanje« o podnebnih spremembah ter prireja konference o znanstveno utemeljenem poročanju – s katerih pa so izključeni vsi, ki bi lahko omenili katerega od več tisoč znanstvenih člankov, ki zavračajo tezo o antropogenem ogrevanju.

CCS je odličen posel, še preden bodo razvijalci in ponudniki danes še eksperimentalnih tehnologij komercialno zajeli in uskladiščili kaj ogljikovega dioksida. Vlada ZDA je leta 2009 objavila, da bo za subvencije in financiranje CCS namenila 4 milijarde USD državnih sredstev, industrija naj bi ob davčnih olajšavah namenila še 7 milijard USD [430]. Velika Britanija je že leta 2007 rezervirala 980 milijonov funtov (1084 milijonov EUR) [431]. EU je oktobra 2009 izplačala prvi obrok za pilotske projekte: podjetja iz Nemčije, Nizozemske, Poljske, Španije in Italije so si razdelila 180 milijonov EUR [432]. In to ob znanstveno potrjenem dejstvu, da tako skladiščenje sploh ni trajno: meritve so pokazale, da v domnevno nepropustne sklade vtisnjeni CO2 slej ali prej uide na površino [433]! Tudi če bi človeški izpusti CO2 zares povzročali ogrevanje, bi bila »zajem in skladiščenje« približno toliko koristna, kot če bi vodo iz severnega Jadrana prečrpavali v Atlantik, da bi znižali nivo morja v Benetkah.

Kljub dejstvu da se ozračje v nasprotju z napovedmi IPCC ohlaja, da ni nikakršnega dokaza o omembe vrednem vplivu človeških izpustov toplogrednih plinov na podnebje in množica dokazov proti, kljub dokazanim goljufijam v prid teze o antropogenem ogrevanju – EU že financira gradnjo panevropskega cevovoda, ki naj bi »škodljivi« CO2 iz vse Evrope pripeljal na obalo Severnega morja [434]!