Brent Spar
Leta 1991 je Royal Dutch Shell zgradil naftovod na obalo Škotske in začasni plavajoči rezervar za nafto Brent “E” [40] je postal nepotreben. Shell se je ob podpori britanske vlade odločil, da rezervar potopi v globokem morju. Britanska vlada, ki je pristojna za ta del Atlantskega oceana, mu je predpisala, kako mora biti rezervar očiščen, in ko je leta 1995 preverila ter potrdila ustreznost, je Shell pridobil dovoljenje, da Brent “E” potopi v globino 2500 m, 250 km od obale Škotske.
Leta 1991 je Royal Dutch Shell zgradil naftovod na obalo Škotske in začasni plavajoči rezervar za nafto Brent “E” [40] je postal nepotreben. Shell se je ob podpori britanske vlade odločil, da rezervar potopi v globokem morju. Britanska vlada, ki je pristojna za ta del Atlantskega oceana, mu je predpisala, kako mora biti rezervar očiščen, in ko je leta 1995 preverila ter potrdila ustreznost, je Shell pridobil dovoljenje, da Brent “E” potopi v globino 2500 m, 250 km od obale Škotske.
Ampak, takrat je primer “prevzela” mednarodna organizacija poklicnih okoljevarstvenikov Greenpeace. Trdili so, da je v rezervarju ostalo 5500 ton surove nafte, da so v njem še druge nevarne snovi kot težke kovine in celo radioaktivni odpadki. Geenpeace je pozval na bojkot in blokado Shellovih črpalk po Evropi - nekatere demonstracije so postale nasilne, 50 črpalk je bilo poškodovanih, eno so protestniki celo zažgali in pri tem je en Shellov uslužbenec umrl. Greepeacovi aktivisti so 30. aprila 1995 celo okupirali ploščad in takrat naj bi iz rezervarja vzeli vzorce, na osnovi katerih so Greenpeacovi “strokovnjaki” trdili, da imajo dokaze, da rezervar ne ustreza pogojem, kot jih je predpisala britanska vlada. [41]
Akcija Greenpeace je bila medijsko izjemno odmevna, časopisi, televizija in radijske postaje so obsežno povzemali senzacionalistične proteste, na vse to so se pričeli odzivati tudi politiki, in v juliju 1995 je Shell popustil [42] ter Brent “E” zvlekel na obalo Norveške. [43] Tam so rezervar pokazali vsem zainteresiranim novinarjem, povabili so tudi predstavnike Greenpeacea, ki so bili prisiljeni priznati, da je bil Brent “E” res očiščen v skladu s pogoji britanske vlade. [44] Greenpeace je po tem sicer izdavil nekakšno opravičilo [45] [46], ampak stroške večletnega bojkota, škodo na črpalkah in končno tudi ne zanemarjivo ceno vleke Brent “E” na norveško obalo je plačal Shell (skupna škoda je bila ocenjena na 250 mio. USD), in torej posledično, porabniki naftnih derivatov.
