Azbest
Azbest je bil že v antičnih časih znan kot čudežna ognjevarna snov. Petični Rimljani so se, na primer, radi razkazovali s prtički, spletenimi iz azbestnih vlaken: po pojedini so umazani prtiček teatralno vrgli v ogenj, ga po nekaj minutah otresli - in blago je bilo magično čisto!
Ampak, fizikalne lastnosti azbestnih vlaken, ki omogočajo tkanje in ognjevarnost, so zdravju nevarne. Če ostra vlakna azbesta zaidejo v pluča, se zapičijo v tkivo in jih praktično ni mogoče več izkašljati. Drobne ranice se sicer zacelijo, ampak brazgotinasto tkivo ne more več absorbirati kisika - posledica večje izpostavljenosti je zato progresivna izguba pljučne kapacitete, znana kot azbestoza [172]. Ker prisotnost ostrih azbestnih vlaken povzroča vedno nove ranice v pljučih, azbestozo spremljajo tudi (bolj) pogosta infekcijska oboljenja kot npr. pljučnica. In ker so prizadeta pljuča precej bolj kot normalno obremenjena, lahko azbestoza povzroči tudi pljučnega raka, in še posebej, specifično in redko obliko, znano kot maligni mezoteliom. [173]
Azbestoza je dejansko neozdravljiva, očitni znaki se lahko pojavijo šele leta po “okužbi” z azbestnimi vlakni. Bolezen se je še posebno razširila v 20. stoletju, ko je skokovito rastla uporaba azbestnih vrvi ter tkanin za izolacijo pri parnih strojih in drugih “vročih” napravah. Zato je seveda razumljivo, da so se predvsem po II. svetovni vojni razširila prizadevanja, da bi uporabo azbesta povsem prepovedali ter tako delavce kot splošno javnost zaščitili pred to zahrbtno boleznijo.
“Azbest povzroča azbestozo in raka“, je postalo geslo zagovornikov prepovedi. Še danes bi marsikaterega poklicnega okoljevarstvenika vsaj malo presenetili, če bi ga vprašali: “Kateri azbest?” Najbrž bi se hitro znašel in odločno zatrdil “Vsako vlakno!” - ampak to dejansko ni res.
