Zgodba o globalnem ogrevanju gre naprej
Medijsko in predvsem politično še vedno priljubljena teza o antropogenem ogrevanju Zemlje je primer, na katerem lahko tako rekoč “v živo” spremljamo, kako vse več znanstvenih člankov spodbija tezo, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo ogrevanje - ter hkrati bistveno počasnejše politično ter medijsko “ugašanje” še nedavno (vsaj medijsko poudarjenega) konsenza, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo globalno ogrevanje. Z vidika teme pričujoče knjige je pri tem zanimivo, kako počasi se človeštvo otresa nesmiselnih stroškov in bremen domnevno nujnega “zmanjševanja ogljika” - od davkov na izpuste CO2, do visokih državnih subvencij za nekoristne “nizkoogljične tehnologije” - čeprav si vlade ob vztrajajoči finančni krizi dejansko ne morejo več privoščiti nepotrebnih stroškov. Koliko časa bo še trajalo, da se znebimo vsakovrstnih obremenitev za zmanjševanje povsem neškodljivih izpustov CO2, je bolj politično kot znanstveno (ali ekonomsko) vprašanje, in zanimivo bo spremljati, kako, kdaj in če sploh bo politika vendarle priznala znanstvena dejstva. Zanimivo predvsem zato, ker nas še vedno bremenijo mnoge prepovedi in stroški, utemeljeni na drugih znanstveno nedokazljivih “nevarnostih” omenjenih v tej knjigi.
Ker se ukvarjamo z vprašanjem znanstvenih osnov za trditve poklicnih okoljevarstvenikov, se tukaj teme “podnebnih sprememb” ne lotevam zato, ker bi bili potrebni nadaljni dokazi o neutemeljenosti teze o antropogenem globalnem ogrevanju - več kot zadostni dokazi so predstavljeni že v knjigi “Podnebna prevara” [338], ki je izšla oktobra 2010, s podatki, ki so bili takrat dostopni. V dogovoru z založnikom smo besedilo knjige junija 2011 dali na razpolago na spletu, seveda s podatki do junija 2011. Zato bom skušal tu povzeti le nekaj novejših “dokazov” o globalnem ogrevanju, ki so se (predvsem v medijih) pojavili po juniju 2011, v ilustracijo, kako je mogoče sicer strokovno povsem korektno izpeljane trditve znanstvenega članka propagandno razširiti v alarmantne novice, za kakršne citirano znanstveno delo ne daje nikakršnih osnov.
V juliju 2011 so svetovne medije preplavili naslovi v slogu “Za premor v globalnem ogrevanju je kriv porast kitajske porabe premoga”. [339] [340] Novinarji so se sklicevali na članek v ugledni znanstveni reviji PNAS (Proceedings of the National Academy of Sciences, ZDA) [341] in trdili, da je “izpad globalnega ogrevanja” v letih 1998-2008 posledica povečane porabe premoga na Kitajskem. Kitajska naj bi sicer z večjimi izpusti CO2 prispevala k ogrevanju, ampak, izgorevanje premoga tudi vnaša v ozračje velike količine sulfatov, ki odbijajo sončne žarke. [342] Kitajska industrijska dejavnost s povečanimi izpusti CO2 torej povečuje obseg bodočega globalnega ogrevanja, a hkrati z izpusti žvepla prikriva sedanje. [343] Ampak znanstveni članek, na katerega so se vsi sklicevali, tega sploh ni trdil.
Recenzirani znanstveni članek, ki naj bi dokazoval “grehe Kitajske”, se dejansko prične z ugotovitvijo, ki je za zagovornike antropogenega ogrevanja dokaj neprijetna: “Glede na splošno zapaženo povečanje rasti koncentracij toplogrednih plinov in [predpostavljenih] ogrevalnih učinkov, je nejasno, zakaj se površinske temperature niso dvignile med leti 1998 in 2008.” In dalje v besedilu: “Še več, globalne površinske temperature so se med leti 2005 in 2008 spustile za 0,2°C”. Zračna vsebnost CO2 je v obdobju 1998-2008 ves čas rastla, človeški izpusti prav tako (čeprav se je rast človeških izpustov CO2 nekoliko upočasnila ob nastopu svetovne finančne krize 2008) - po napovedih Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) bi se moralo tudi ozračje ogrevati. Ampak se ni, in tega kar desetletnega “pomanjkanja ogrevanja” ni bilo mogoče kar pomesti pod preprogo, češ, da je obdobje prekratko, da bi bilo statistično značilno. Kako to “anomalijo” pojasniti?
