4. “Globalno segrevanje in povečanje koncentracije CO2 bosta koristni”

Tudi če v skladu z napovedmi IPCC predpostavimo, da bi človeški izpusti CO2 zares povzročili dvig zračne koncentracije in temperatur, bi bile posledice tako pozitivne kot negativne.

Če bi se uresničili najbolj črni scenariji IPCC, bi npr. kmetijstvo ponekod nedvomno trpelo zaradi suše, izgube polj zaradi širjenja puščav, salinacije nižje ležeče zemlje zaradi dviga morske gladine, izgube pridelka zaradi neviht in povišane erozije ... A po drugi strani bi imela napovedana rast zračne koncentracije CO2 ter temperatur tudi koristne posledice: poleg vode je ogljikov dioksid za rastline primarna »hrana«, zato dvig zračne koncentracije za 300 ppmv (prostorskih delov na milijon) poveča rast ter pridelek za eno tretjino [371]. Učinek je znan kot »karbonska fertilizacija« [372] in ga pri komercialnem gojenju zelenjave v rastlinjakih že dolgo izkoriščajo. Toplejše vreme povzroči tudi daljšo sezono rasti – npr. med srednjeveškim toplim obdobjem so kmetje marsikje v zahodni ter centralni Evropi imeli po dve žetvi na leto. Segrevanje podnebja bi za kmetijstvo usposobilo nova področja, ki so danes prehladna, ipd.

Objektivna analiza bi morala enakopravno obravnavati tako negativne kot pozitivne posledice napovedanega ogrevanja.

Ampak v poročilih IPCC in sorodnih publikacijah so pozitivne posledice in stroški zmanjševanja izpustov CO2 vedno podcenjeni, negativne posledice pa precenjene [373], [374].

Sternovo poročilo [375], ki predstavlja temeljni izgovor britanske vlade za agresivno obdavčitev »škodljivih izpustov«, na primer predpostavlja, da je karbonska fertilizacija nična. Študija predvideva čisto izgubo poljedelskih površin in ne upošteva možnih prilagoditev (novih hibridov, polj nad višino salinacije, v okoljih, ki bodo toplejša, ipd.). V istem besedilu je bodoči obseg lakote zaradi antropogenega segrevanja ocenjen na osnovi predpostavke, da bomo leta 2080 uporabljali enako poljedelsko tehnologijo kot danes – kar je tako nesmiselno, kot da bi skušali današnjo pridelavo hrane oceniti na osnovi kmetijske tehnologije iz leta 1930!

Ko se Sternovo poročilo loteva stroškov takojšnjega zmanjševanja izpustov CO2, pretirava v drugo smer ali celo napačno povzema lastne vire. Besedilo citira dela D. Andersena, ki je izračunal, da je današnja cena zmanjševanja izpustov CO2 251 EUR/t (225 GBP); a poročilo predpostavlja ceno 69 EUR/t (100 USD), Sternov povzetek pa celo 59 EUR/t (85 USD). Tehnološki napredek naj bi ceno zmanjševanja izpustov CO2 »v naslednjih 20 letih zmanjšal na polovico in še za tretjino do leta 2050« – torej, tehnologija, ki jo IPCC zagovarja, se bo hitro tehnološko razvijala, kmetijstvo pa nič.