2. “Nedavni izjemni vremenski dogodki in podnebne spremembe”

Zagovorniki antropogenega ogrevanja se pogosto sklicujejo na »izjemne vremenske dogodke« – orkane, suše, poplave ipd. – in jih skušajo izkoristiti kot posredni dokaz teze, da so ogrevanje v 20. stoletju povzročili človeški izpusti toplogrednih plinov. Toda če naj bi imel tak posredni dokaz kakršnokoli znanstveno težo, bi se morala intenzivnost ter pogostost »izjemnih vremenskih dogodkov« gibati skladno z rastjo zračne koncentracije CO2 in človeških izpustov. In to dokazano ne velja.

Med najbolj mogočne vremenske pojave nedvomno sodijo orkani, ki se razvijejo iz tropskih ciklonov, zato na državni univerzi na Floridi redno spremljajo tropske ciklone ter od leta 1979 tudi natančno merijo njihovo energijo. Od leta 1956 dalje v observatoriju Mauana Loa na Havajih redno merijo zračno vsebnost CO2. Oba vira sta javno dostopna. In izmerjeni podatki nesporno kažejo, da med energijo tropskih ciklonov in zračno vsebnostjo CO2 ni nikakršne povezave: medtem ko je zračna vsebnost CO2 v drugi polovici 20. stoletja le naraščala [360], je energija tropskih ciklonov v letih 1979−93 naraščala, potem do leta 1995 upadala, spet naraščala do 1999, upadala do 2002, rastla do 2006 in končno do leta 2009 upadla na najnižjo izmerjeno vrednost [361]!

Število uničujočih tornadov (F3–F5) je v ZDA doseglo najvišjo vrednost leta 1974, od takrat je v upadanju [362] (do vključno l. 2010). V ZDA so v 20. stoletju suha področja dosegla največji obseg leta 1935, (pre)vlažna pa 1983; največ dežja in snega je padlo leta 1995, po letu 2000 ostaja variacija padavin precej pod variacijo v obdobju 1975−1985; (kot v Sahelu) je bilo v obdobju po 2005 več dežja ter manj suš kot pred tem [363].

Na tej strani Atlantika so Alpe doživele svojo najbolj sneženo zimo leta 1950 in najbolj suho 1929; zime 1995–2000 so bile relativno suhe, a manj kot v letih 1940–1945 [364]. Padavine v Alpah ne kažejo nikakršnega trenda, ki bi se ujemal z rastjo zračne vsebnosti CO2 v 20. stoletju.

Č̌eprav skušajo zagovorniki antropogenega ogrevanja suše v podsaharski Afriki pogosto pripisati škodljivim učinkom človeških izpustov toplogrednih plinov, so te posledica vpliva Sahare, ki se je pričela širiti že pred dvema milijonoma let. A širitev Sahare se je vsaj začasno ustavila prav v času »globalnega ogrevanja«: satelitski posnetki kažejo, da je Sahara dosegla največji obseg v človeški zgodovini leta 1984 (ki je bilo tudi najbolj sušno leto v Sahelu) in od takrat več ali manj stagnira [365]. Še več: zgodovinski zapis padavin v Sahelu nesporno kaže, da je bilo v obdobju 2005-2010 več dežja kot v predhodnem 2000-2005 [366].

Pogostost in intenzivnost »izjemnih vremenskih dogodkov« se nikakor ne giblje skladno z rastjo zračne koncentracije CO2 ali obsegom človeških izpustov – ampak vseeno se ne moremo znebiti občutka, da so orkani, suše ali poplave pogostejši in hujši. A za tak občutek so krivi mediji, ki so vse bolj nagnjeni k senzacionalizmu.